Življenje in delo pokojnega župnika Martina Poredoša – Gabika Vurcer – NOVO
Pokojni župnik se je rodil 21. oktobra 1931 v Ižakovcih, kot najstarejši otrok v številni kmečki družini Poredoš. Kar 13-tim otrokom sta dala življenje njegova mama Marija (roj. Senica) in oče Franc. Verna starša sta otroke vzgajala v veri in medsebojni ljubezni in jim bila zgled žive in prave vere. Ni bilo nedelje ali praznika, da družina skupaj ne bi obiskala sveto mašo; ni bilo večera, da bi družina skupaj ne molila – kljub obilici dela na kmetiji; niti obisk zornic, kljub zgodnji šesti uri, pri Poredoševih za nikogar ni bilo vprašanje.
Tako se je pokojni župnik, že kot otrok navdušil za duhovniški poklic in s petjem in ministriranjem vedno rad sodeloval pri svetih mašah. Po končani osnovni šoli in šolanju na nižji gimnaziji v Murski Soboti ter gimnaziji v Zalaegersegu na Madžarskem, se je vpisal na semenišče v Ljubljani. Ker pa takratna oblast ni bila naklonjena Cerkvi, še manj pa mladim fantom, ki so se odločili za duhovništvo, je tudi pokojnega župnika, pridnega in poslušnega dijaka, s ponujanjem dobre službe ter številnimi drugimi ugodnostmi poskušala odvrniti od študija teologije. Zaradi vztrajanja pri odločitvi, da postane duhovnik, je bil lep čas, ne le v času šolanja, ampak tudi pozneje, v času vojaščine in kaplanovanja, vedno na očeh takratne oblasti: oblast ga je dala zasledovati, mu marsikaj podtikala, ga zasliševala, po krivem obsodila in ga za nekaj mesecev tudi zaprla; mu po začetnih letih študija na bogoslovju le-tega za dve leti celo prepovedala. Kljub vsem težavam je, ob trdni molitveni podpori družine ter babice Marije, študij nadaljeval in bil leta 1958, na praznik sv. Petra in Pavla, po rokah škofa ordinarija dr. Maksimilijana Držečnika, v Mariborski stolnici posvečen v duhovnika, 13. julija istega leta pa je v Beltincih prvič daroval sveto daritev.
Dan nove maše je bil velik dan in praznik – ne samo za pokojnega župnika in vso njegovo družino, ampak tudi za vso vas, ki je že célo leto prej pomagala pripravljati to slavje. Na pešpot proti župnijski cerkvi v Beltincih, kamor so se v procesiji, za novomašnikom Martinom, polnim veselega pričakovanja in radosti, podali vsi domači in številni vaščani, so ga tisto sončno in vročo nedeljo, pospremile besede, zapisane na slavoloku pred rodno hišo: »Tukaj si je Gospod služabnika izbral«. Pred župnijsko, beltinško cerkvijo, obnova katere je bila zaključena pred novomašnim slavjem, ga je sprejel in pozdravil takratni župnik, g. Janko Škraban in Martina Poredoša pospremil k daritvenemu oltarju.
Prvo službovanje pokojnega župnika je bila služba duhovnega pomočnika v Slovenj Gradcu, nato služba kaplana v Brežicah in Téharju, ker pa je dobro obvladal Madžarščino, je bil leta 1964 imenovan najprej za kaplana v Lendavi, nato v Murski Soboti, leta 1969 pa je sledilo še imenovanje za murskosoboškega župnika. V času župnikovanja je skrbel za preureditev notranjosti in zunanjosti župnijske cerkve v M. Soboti, gradnjo veroučnih učilnic, ureditev župnišča in njegove okolice. Več let je bil dekan svetovalec in član zbora svetovalcev, častni konzistorialni svetovalec mariborske škofije. Leta 1999 ga je za njegove zasluge v pastorali, papež Janez Pavel II. imenoval za častnega prelata.
V spominu nas Bakovčanov pa je poleg vsega navedenega pokojni župnik zapisan z velikimi črkami kot najzaslužnejši za ustanovitev naše bakovske župnije.
V času njegovega župnikovanja v Murski Soboti in pod njegovim vodstvom, smo namreč verniki Bakovec, leta 1976, začeli z zidavo župnišča in tako začeli uresničevati našo dolgoletno veliko in gorečo željo po lastni župniji. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1981, je bila nato ustanovljena župnija svete Ane v Bakovcih, pokojni župnik je bil imenovan najprej za župnijskega upravitelja, še istega leta, 1. avgusta, pa za župnika župnije. Pod njegovim vodstvom je bila že leto po ustanovitvi župnije, torej leta 1982, urejena in povečana tudi župnijska cerkev. Službo bakovskega župnika je opravljal vse do smrti – do 10. januarja 2008 leta, torej skoraj 27 let.
Vendar v naših spominih ne ostaja zapisan zgolj kot ustanovitelj župnije in prvi župnik, ampak tudi kot duhovnik in človek, ki je vedno in povsod, z besedami in dejanji, bil zgled vere in zaupanja v Boga; ostaja zapisan kot skrben in preudaren človek, ki je z veliko mero ljubezni, naklonjenosti, spoštovanja in hvaležnosti sprejemal vsakega župljana oz. vaščana – tudi neverujočega; ostaja zapisan kot človek, ki se je znal približati in pridobiti spoštovanje tudi posvetne oblasti – KS, šole, vrtca; spominjamo se ga kot človeka, ki se je znal tudi razveseliti; obenem pa, če je bilo potrebno, še kako dvigniti glas in odločno ter vztrajno zagovarjati ne le Cerkev in vero, ampak tudi pravice preprostih ljudi.
Veliko skrb je posvečal tudi bolnim in ostarelim, saj jih je rad obiskoval v soboški bolnišnici in Domu starejših v Rakičanu.
Spodbujal je mlade, jih vabil k sodelovanju pri svetih mašah z branjem beril, jih uvajal v petje psalmov in vse do odhoda v bolnico tudi poučeval verouk.
Bil je dober govorec, rad pa je posegel tudi po listu in peresu ter v zbornik Stopinje prispeval članke. Pomožni škof dr. Jožef Smej, je v Stopinjah 2009 takole zapisal: »Z vsem srcem in dušo je gorel za zbornik Stopinje. Njegovi članki o pokojnih duhovnikih v Stopinjah so pisani bolj s srcem kot s peresom ali strojem. Kot dekan je imel rad svoje duhovnike in tudi oni so ga ljubili, ker je bil pravičen. Njegova pravičnost in ljubezen sta se pokazali tudi ko je zahteval red in disciplino«.
Tudi s svojimi brati in sestrami je ostal vse življenje tesno povezan, kar je še posebej prišlo do izraza po smrti staršev. Takrat jim je, kot najstarejši brat, na nek način nadomestil pokojne starše, ves čas ohranjal to njihovo medsebojno povezanost z rednim obiskovanjem ter letnim srečanjem, pobudnik katerega je bil.
Čeprav se je pokojni župnik zadnjih sedem let življenja boril s težko boleznijo, tega nam župljanom ni nikoli pokazal, se nikoli potožil ali opuščal svojega dela. Tako kot sleherno preizkušnjo, je tudi to, najtežjo v svojem življenju, sprejemal kot Božjo voljo in tako uresničil svoje novomašno geslo »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.«
»Moja prva misel ko se zjutraj zbudim je molitev za moje domače in moje Bakovčare« – tako je zapisano v njegovi duhovni oporoki. Kot dober dušni pastir, se je od svojih Bakovčarov, s katerimi in za katerih življenje po veri in medsebojno ljubezen ter spoštovanje se je trudil ves čas duhovniškega delovanja med nami, poslovil z božično novoletnim voščilom, posnetim v njegovi bolniški postelji v Ljubljani – le dva tedna pred njegovim odhodom k Bogu, in kateremu smo prisluhnili na božični večer in pri polnočni sveti maši pred desetimi leti. Njegovo poslednje naročilo nam Bakovčarom je bilo: »Moja velika želja je, da bi tudi mi častili Boga. Čeprav nas je nekatere bolezen privezala na posteljo, pa vendar nosimo v srcih veliko optimizma. Nismo izgubili zaupanja v Gospoda. Nismo sami, Bog je z nami. Vsem našim faranom, zdravim in bolnim, želim lepo obhajanje svetih božičnih skrivnosti«. To je bilo njegovo slovo od nas, čeprav je do zadnjega dne ohranjal upanje, da se bo vrnil med nas, »med svoje drage Bakovčare«.
Od pokojnega župnika smo se poslovili 12. januarja. Pogrebno mašo je vodil murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek ob somaševanju množice duhovnikov, duhovno podobo pokojnega Martina Poredoša pa je orisal njegov velik prijatelj in predhodnik v župnijski službi v Murski Soboti, pomožni škof, dr. Jožef Smej. Pokojnega župnika je k večnemu počitku pospremilo več kot tisoč vernikov. Še danes, po 10-tih letih, ostaja v našem spominu tista nepredstavljiva, neopisljiva smrtna tišina, ki je pogrebni sprevod spremljala skozi vas.
Na njegovo željo je pokopan na bakovskem pokopališču – v bližini in med njegovimi Bakovčari.
V nas Bakovčarih tudi po 10. letih ostaja živ spomin nanj in na njegovo delo; v naših srcih ostaja hvaležnost – za vse omenjeno, kakor tudi hvaležnost za vsa druga, majhna in brezimna, a vseeno velika dela ljubezni.
Po pričevanju g. Jožeta Poredoša (brata + Martina Poredoša) in zapisov, objavljenih v zborniku Stopinje 2009 (Dogajanje v Župniji Bakovci; dr. Jožef Smej: Poslovil se je prelat Martin Poredoš), povzela Gabika Vurcer.
Fotografije zbral: Režonja Janez; priprava fotografij: Kristijan Čagran
Komentiraj