MISEL IN ČAS – 27.3.2022 – Gabika Vurcer – NOVO
Lepo pozdravljene spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci – drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Smo v postnem času, ko nas le še dve nedelji ločita od največjega krščanskega praznika – praznika Jezusovega vstajenja. Današnja 4. postna nedelja, imenovana tudi »Letare«, kar pomeni »osvobojeni«, nam že nakazuje veselje nad bližajočo se osvoboditvijo od greha in smrti, ki jo vsakemu izmed nas prinaša Jezus s svojim vstajenjem. Če je starozaveznemu izvoljenemu ljudstvu Jozue ob prihodu v obljubljeno deželo sporočil Božjo obljubo, da jim Bog odpušča vse njihove prestopke in nezvestobo, nam, kot novozaveznemu izvoljenemu ljudstvu, apostol Pavel v drugem pismu Korinčanom sporoča isto, ko pravi, da je Bog v Kristusu spravil svet s seboj tako, da ljudem ni zaračunal naših prestopkov. Čeprav smo po zakramentu svetega krsta v Kristusu nova stvaritev, Božji otroci, smo po izvirnem grehu nagnjeni h grehu. Včasih grešimo bolj, včasih manj. Toda Bog nam v svoji neizmerni ljubezni in dobroti vedno znova vse odpusti in pozabi. O tem nam v opisu Jezusove prilike o izgubljenem sinu spregovori evangelist Luka. Priliko najverjetneje vsi dobro poznamo in smo jo že velikokrat slišali ali prebrali, pa vendar nas kljub temu vedno znova gane in prevzame. Govori o očetu, ki je imel dva sinova in med katera je razdelil vse svoje premoženje. Mlajši že čez nekaj dni odide v svet, kjer z zabavo in veseljačenjem vse zapravi, nato pa zapade v veliko pomanjkanje in lakoto. Ko več ne vidi izhoda, se spomni svojega očeta in sklene: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.« Ko se vrne, mu oče steče naproti, ga objame in mu pripravi gostijo. Starejšemu bratu pa to ni všeč. Razjezi se in očetu očita, da sam, čeprav mu je vse življenje zvest, nikoli ni bil deležen takega praznovanja. Evangelist Luka oz. Jezus priliko zaključi z očetovimi besedami: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden«.
Verjetno je že vsak izmed nas izkusil, da ga je bližnja oseba zapustila: mogoče mož ali žena; prijatelj, otrok, starš. Tovrstna izkušnja je težka in boleča. Lahko si predstavljam, kako se je počutil oče, ko ga je mlajši sin prosil, naj mu dá, kar mu pripada, nato pa ga zapusti. Najverjetneje mu je bilo težko in je trpel; brez besed sprejme njegovo odločitev; upa na njegovo vrnitev. Ko sin zabrede in pristane na dnu kot hlapec in berač sklene, da se vrne k očetu in ga prosi odpuščanja, da bi lahko pri njem na novo zaživel. Verjamem, da se strinjate z mano, da je pred drugim priznati svojo zmoto ali nepravilno odločitev, in ga prositi odpuščanja, ena izmed najtežjih stvari v življenju. Veliko poguma in ponižnosti je potrebno za to. Toliko bolj, ker nas navdaja sram, pa tudi strah in dvom, na kakšen odziv bomo naleteli. Toda oče v priliki sina brez besed objame in ga poljubi. Iskreno se razveseli njegove vrnitve. V trenutku vse pozabi in vse odpusti. Take neizmerne ljubezni, odpuščanja in dobrote je zmožen le Bog – naš nebeški Oče. Čaka na nas in se razveseli naše vrnitve.
Pred vsakega izmed nas Jezus s to priliko postavlja vprašanje: Vlogo katerega sina v življenju prevzemaš ti? Si bolj podoben mlajšemu sinu, ki od nebeškega Očeta nenehoma le prosi in zahteva tisto, kar misli, da mu pripada in do česar ima pravico, v življenju pa ga, ob materialnih dobrinah, ob lagodnem in brezskrbnem življenju, ki ga le-te omogočajo, zapusti in se oddalji od Njega? Ali pa ti je bližji starejši sin, ki sicer ostaja pri svojem Očetu, spolnjuje njegovo voljo, in zato meni, da je vreden več od ostalih in da mu zato pripada posebno, priviligirano mesto, drugim pa Očetove ljubezni in dobrote ne privošči?
Zagotovo je postni čas več kot primeren čas, da najdemo ogovore na ta in podobna vprašanja. Tako, da podobno kot mlajši sin, gremo vase, prepoznamo in se soočimo s svojimi nemočmi, šibkostmi in ranami ter ponižnega in iskrenega srca pristopimo k zakramentu spovedi in priznamo: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin«. Čeravno bo pogled vase najverjetneje težak in bo od nas zahteval dobršen del poguma in ponižnosti obenem, sem trdno prepričana, da bo veselje in mir, ki bo preželo srce ob ljubečem Očetovem objemu ob naši vrnitvi, že predokus vesele in bogate gostije, ki jo za slehernega izmed nas pripravlja nebeški Oče.
Tega ljubečega in odpuščajočega Očetovskega objema ter miru v srcu, drage sestre-dragi bratje, vam v preostanku postnega časa res iskreno in iz vsega srca želim.
Gabika Vurcer
Komentiraj