Župnija Bakovci

Ob dejstvu, da je veliko naših župljanov ostalo brez službe, smo člani župnijske Karitas Bakovci začeli razmišljati, kako bi jim lahko pomagali. Mnoge organizacije so sicer ponudile pomoč v obliki paketov z živili, kar je bila tudi naša naloga, da jih pomagamo razdeliti, vendar se nam je zdelo, da to še ni dovolj. Zavedali smo se dejstva, da marsikdo težko sprejme takšno pomoč, še posebej, če se mu zdi, da je to nekakšna miloščina, ali pa le drobtinice, ki jih dobiva od kruha, ki mu pripada.

Odločili smo se, da pripravimo srečanje za vse, ki so v zadnjem času ostali brez službe. Osredotočili smo se predvsem na tiste, ki so bili zaposleni v tovarni Mura. Kar nekajkrat smo se dobili, preden smo uspeli narediti kolikor toliko točen seznam. Napisali smo vabila in člani župnijske Karitas so jih osebno odnesli naslovnikom ter z njimi izmenjali kakšno besedo. Presenečeni smo bili nad odzivom, saj so se srečanja udeležili skoraj vsi povabljeni. Predstavili smo jim delo naše župnijske Karitas in se ob svetopisemski priliki o krivičnem oskrbniku, ki ga je gospodar pohvalil, spraševali ne toliko, kdo je krivični oskrbnik, ki si je z goljufijo pridobival prijatelje, ampak predvsem, kaj lahko sam naredim, da se rešim iz nastale Stiske. / Začetna zadržanost se je kmalu razvila v prijeten pogovor. Marsikatera bolečina je bila izrečena in občutek nepotrebnosti in negotovosti, ki jo čutijo ob odpustitvi z delovnega mesta. Na nek način izgubljenosti sredi te situacije, ko so nekateri po deset, petnajst ali trideset let vsak dan hodili na delo, sedaj pa nimajo kam iti. Ostajajo doma in z negotovostjo pričakujejo, kaj bo. Z pritrjevanjem so sprejeli predlog, da bi skupaj iskali načine, kako si konkretno pomagati. Našli smo nekaj možnosti in predlagali, da bi oblikovali skupino za samopomoč, ki bi najprej nudila sprejetost in obenem s skupnimi močmi iskala rešitve. Tudi vključevanje v druge skupine v župniji kot so pevski zbor, svetopisemska skupina ali kot sodelavci Karitas so bile z odobravanjem sprejete, saj pomenijo ponovno vključitev v družbo. Za začetek pa smo se dogovorili, da se dobimo na adventni delavnici, kjer bomo poleg izdelovanja adventnih vencev izmenjali še kakšno besedo in naredili korak bližje k uresničevanju predlaganih aktivnosti. Zadali smo si tudi nalogo, da v adventnem času povabimo predavatelja, ki bi spregovoril o težavah, ki jih človek doživlja ob izgubi službe ne le na materialnem področju, ampak tudi na socialnem, osebnostnem, družinskem in tudi v odnosu s tistimi, s katerimi je toliko časa skupaj hodil skozi ista vrata tovarne, sedaj on ostaja na eni strani, drugi pa na drugi strani vrat.

Ob koncu smo jim razdelili tudi pakete hrane, vendar je bilo čutiti in pozneje je tudi marsikdo glasno povedal, da jim je bilo bolj dragoceno, to da so smeli spregovoriti besedo in so se čutili sprejete, kakor pa konkretna materialna pomoč, saj »človek ne živi samo od kruha«. 

 

Člani Župnijske Karitas