Življenje – Gabika Vurcer

Življenje - Gabika Vurcer

Življenje!

Kako lépo in čudovito ter kako čisto v redu se nam zdi, dokler poteka in se odvijajo stvari v njem tako, kot si zamislimo mi in tako, kot si želimo mi. Kako samoumevno se nam takrat v njem vse zdi.

Toda takrat, ko dnevi in dogodki, navkljub našemu trudu in želji, da bi jih obrnili drugače, uberejo svojo pot, tisto drugo od pričakovane in želene, takrat, ko lahko v svoji nemoči, majhnosti in nepomembnosti le opazujemo, kako življenje začne delati ovinek za ovinkom, saj prvemu navadno sledi drugi, pa tretji, še ostrejši in še bolj nepregleden, takrat… takrat naenkrat postane življenje vse kaj drugega, kot lepa, čudovita ter neizpeta pesem in vse kaj drugega kot le samoumevno preživljanje dni in večerov… V vsem razočaranju in nemoči iz dneva v dan najprej izgovarjamo le tisti poznani »zakaj« in »čemu«, nato pa brez konca in kraja premišljujemo o (ne)pravičnosti življenja ter se sprašujemo o tem ali je to tisto življenje, ki si ga zaslužimo in ali smo res zadovoljni z njim. Tudi sama sem se neštetokrat spraševala o tem… In vedno znova in znova, vztrajno in namenoma »pozabila« iskati in najti odgovor na to vprašanje. Vse dokler ni bilo ponovno in mimogrede zastavljeno pred kratkim… Sem zadovoljna z življenjem, ki ga živim?

Čudno, kako me v življenju večkrat begajo in vznemirjajo preproste stvari in vprašanja, dokler z njimi ne »pridem na čisto«; dokler ne najdem odgovorov nanje. Tokrat in pri tem pa… Odločno sem odvračala pozornost od njega. Mogoče zato, ker sem v preteklosti vse prevečkrat bolečega, žalostnega, predvsem pa ranjenega srca in duše, tako na »hitro« ugotavljala, da me življenje preprosto preveč in prevečkrat tepe…da nikakor ni pravično…da mi na vsakem koraku prinaša le gorje in težke preizkušnje na pot…da vztrajno skriva pred mano srečo, veselje in radost… Kako bi torej mogla biti zadovoljna z njim in si želeti takega življenja? V tem trenutku in sedaj me vnovič plaši, na trenutke kar straši, ponovna misel na vse to. Ampak…od kod naenkrat zopet ta strah, ta dvom, ki se ponovno zajeda v moje misli in v moje srce? Odkod? Ko pa si mi vendar Ti vedno, najsi sem se v življenju držala za še tako trhlo in skoraj posušeno drevo in je pod mano še kako strašeče zijal prepad nemoči, obupa in brezizhoda, vedno pomagal splezati na višjo, bolj zeleno in varnejšo vejo? Sami bi mi je ne uspelo doseči. Nikoli. Sami nikoli… Ob Tvoji pomoči in ob pomoči ljudi, ki so mi bili poslani na pot, sem in bom dosegala varnejše veje, iz katerih se mi, ko jih dosežem, vedno znova ponuja prečudovit razgled na življenje – za oči in za srce. Ponovno vidim in občutim vse darove in milosti, ki so mi bile dane in poklonjene – danes, včeraj, že pred leti… Pa jih preprosto prej nisem videla, saj so bile pokrite in skrite pod gosto kopreno moje samoumevnosti življenja… Velike in majhne stvari, drobne a obenem tako zadovoljujoče reči, v katerih sedaj vidim vrednost in dragocenost življenja in v katerih najdem zadovoljstvo, veselje, radost in srečo.

In…ko bi se znašla še enkrat na začetku te iste poti… Da. Želela bi isto pot. Želela bi isto drevo…Živela bi isto življenje… Čeprav včasih preraščeno z gostim trnjem, ki še kako bóde in praska ter rani do kosti, sem ti, o Bog, hvaležna zanj… In zadovoljna sem z njim. Kajti vem… vem, da je to le pot; da je le most. Do večnosti…

Gabika Vurcer
foto: Vinko Lukač

En komentar. Komentiraj še ti.

En komentar. Komentiraj še ti. “Življenje – Gabika Vurcer”

  1. Sabina Verešna 26 Okt 2013 ob 19:04 1

    Čudovito si to napisala Gabika. Dvakrat sem prebrala in kar solzne oči sem imela. Res si napisala iz srca, iz svojih občutkov si izlila na papir. Zadovoljni moramo biti z majhnimi stvarmi, le tako bomo uživali v velikih, ker majhne stvari delajo čudeže. Pa naj bo to le stisk roke, topel objem in lepa beseda…,

Sledi nazaj URI | Komentarji RSS

Napiši komentar.