Tretje leto in tretja črta – Gabika Vurcer

 

“Človekovi dnevi so kakor trava,… komaj veter vanjo zaveje, je že ni več…”

Še eno leto je mimo. Čas, da zopet potegnem črto. Še eno. Da, tretjo od »takrat«… Od takrat, ko se je čas hipoma ustavil zame in od takrat, ko sem na novo in z drugačno mero začela meriti dneve in njihovo vrednost. Kako bolezen vse, čisto vse, v življenju spremeni in ga dobesedno obrne na glavo! Nikoli več ni isto. Nikoli več ni takšno, kot je bilo. Nikoli več. Pa najsi preteče še toliko let. Šele sedaj se v celoti zavem in dojamem to kruto dejstvo.

Tri leta… V tem trenutku se mi zdi skorajda neverjetno, da je preteklo že toliko časa. Ko pa je vendar »vse« še vedno tako živo in še vedno tako blizu mene. Še vedno del mene. Kot da se je dogajalo včeraj. V vsej svoji veličini, boleči in grenki spomini minulih let, ponovno nevarno priplavajo na površje. Me »lomijo« s svojo težo in grenkobo. Kot že neštetokrat do zdaj. In kot že neštetokrat do zdaj, si tudi sedaj,  tudi v tem trenutku dopovedujem in prepričujem sama sebe, da je vse le še spomin, ki sodi tja daleč, daleč nazaj. Tja pred prvo črto… Nepremičen, otožen pogled, prisiljen nasmešek na licu, solza, ki zaščemi v očeh in nato  nemo in tihoma zdrsi po licu, nenaden vzdih, ki naenkrat prepodi blagodejno tišino okoli mene, vse to naredi trenutek pred Tabo tako osupljivo podoben tistemu izpred treh let…

Tretje leto in tretja črta. Z neverjetno hitrostjo se v mojih mislih zvrstijo nekateri dnevi poslavljajočega se leta in trenutki, ki bodo za vedno ostali shranjeni v mojem spominu. In v srcu. Kot neprecenljiv zaklad. Tisti lepi in prijetni, veseli in srečni, brezskrbni in »topli« dnevi… Kot redki in majhni, na trenutke skorajda drobceni biseri s svojo lesketajočo se svetlobo, bleščeče osvetljujejo minule dni. Tudi tiste druge, manj vesele in srečne, ki so jih zaznamovale nove preizkušnje in nove bolečine; vnovična nemoč in negotovost; srce parajoča žalost in osamljenost… Dneve, ki me še vedno vlečejo stran od same sebe in me poskušajo ponovno povleči nazaj proti tlom. Dneve, ki me opominjajo in opozarjajo, a obenem v meni vedno znova in znova prebujajo tisto preprosto in skorajda že pozabljeno veselje do življenja ter hvaležnost zanj. Mi dajejo spoznanje, da se je kljub vsemú, vse, kar se je dogajalo, dogajalo pravilno. Da je vse imelo svoj smisel in svojo vrednost. In svojo ceno. Čeprav preveliko… Tako veselje kot žalost. Tako sreča kot bolečina. Tako ljudje, ki so prišli v moje življenje, kot tisti, ki so odšli iz njega. Ali pa so še vedno tukaj in ob meni. Na videz…

Tretja črta. Zavedajoč se minljivosti in kratkosti, predvsem pa krhkosti svojega življenja, brez velikih besed, le preprosto in skromno zašepetam: HVALA TI, GOSPOD! Kljub vsemú – hvala ti! Hvala za vsak dan, za vsako  uro, za vsak trenutek – vem, da podarjen! Hvala za vsak vdih, za vsako besedo, za vsako solzo in za vsak izzvani nasmešek na licu – vem, da poklonjen! Hvala za vsako stopinjo in za slednji korak v tem letu – vem, da skrbno odmerjen! Vem to.

Vse bi lahko bilo drugače. Takrat pred tremi leti…

Gabika Vurcer

Komentiraj

Sledi nazaj URI | Komentarji RSS

Napiši komentar.