Župnija Bakovci

Nemočna sem tistega pozno zimskega dopoldneva nemo obsedela v naenkrat tako hladni in tihi bolnišnični ambulanti. Skrušena in brez besed. Strmeč predse in v prazno. Od časa do časa z nejevernim pogledom ošinila sogovornika v belem plašču, kot da pričakujem, da bo zdaj, zdaj  izdavil, da vseeno ni res. Da je vse le…neumestna zdravniška šala; velika pomota… Da na mizi ležeči  papir in vame uperjene črke  – lažejo…

Njegove premikajoče se ustnice so govorile brez glasu in trepljaj njegove močne roké po rami me je  dokončno porinil čez rob strah zbujajoče se praznine in obupa, ki me je z dolgo in močno roko vlekla vase – brez konca in do konca. Grabíla in dušíla in preprosto…ubila.

Majskega večera, s počasnimi koraki in ne meneč se za brezskrbni otroški smeh, ki tako vztrajno in neutrudno preglaša moje korake in misli ter spodriva boleče spomine, stopam po skoraj prazni ulici.

Nič več sama v grenki praznini, ki hrepeni po izgubljenih željáh in upih – neuresničenih in skritih; ki išče razblinjene sanje – neizsanjane; ki kliče po pesmih – neizpetih; in se ozira za načrti – porušenimi. Nič več sama.

Pa misli še vedno nehote uhajajo. Brskajo po dnevih, ki pozabljajo večere, po dnevih, ki spregledajo jutra…

Rahel vetrič prinese do ušes tisti tako znani in tako mili glas zvoná. Dvignjen pogled že izza ovinka obstane na s krošnjami dreves zakriti in v zadnjih sončnih žarkih kopajoči se domači cerkvi. Bo »vse« še vedno isto? Čeprav je vse tako zelo drugače? Bo – isto?

Potihoma in zadržujoč dih vstopim v spokojno tišino. Neugasljiv sij lučke, žareče in prepričljive, kot vedno privabi in zadrži moj, danes tako utrujen in zopet tako otožen pogled. Tukaj je, zame. Zato da…preprosto olajša mojo ranjeno dušo. Odvzame težko breme in nudi tako željno tolažbo. Da dá upanje in ponuja oporo. Tudi danes. Kako pogrešam vse to…Lučka.

Vse je tako, kot mora biti. In vse je tako, kot je bilo. Sleherna podrobnost je skrbno shranjena v spominu in v srcu. Še rahlo škripanje klopi, ki tako skrivnostno, pa vendar tako znano zmoti spokojno tišino, je še vedno isto.

Pogled obvisi na Križanem. V poltemí je skoraj nemogoče razbrati z bolečino prepojen obraz in kaplje krvi, ki me še vedno, ali pa danes zopet, tako bolijo… Nehoten vzdihljaj zareže v tišino in rosne oči ponovno poskrbijo za tisto znano vročo sled po licih… Še vedno kot ogenj žgejo obraz in telo. Dušo in srce. Dan za dnem in večer za večerom. Brez konca. Ko tako sama in nebogljena in obupno prazna želim in iščem le mir in tolažbo in…uteho. Ko le še hrepenim za tvojo nevidno rokó, ki še vedno, in zopet močenje in nežnejše od diha, objema moje telo…in dušo in srce preplavlja z mirom in spokojem… Ko žalost in osamljenost, kot britev še vedno ostró režeta moje srce in moje misli.

Oči iščejo tvoje lice in ustnice šepečejo tiste tako ljube besede. Koliko molitev tebi v čast in hvalo je privrelo iz moje ranjene duše. In koliko jih še vedno čaka, da ustnice in besede, šepetajoče in drhteče, ozdravijo moje, pa tudi tvoje, ranjeno srce. In ponovno rodijo v moji duši veselje in upe. Še vedno neizrečene, vendar tebi poznane.  Pa saj ti to veš! Kajti sleherno mojo misel poznaš. In vsako besedo in prošnjo tistih tihih in dolgih noči brez konca razumeš. Ko misel nehote zatava in …

Poznam odgovor, ki ga daje tvoj boleči obraz. In tvoje zaprte oči mi povedo vse. Več kot tisoč besed. Ne rabim jih, saj…ti zaupam in ti verjamem. Ne, ni zaman. Ne tedaj in ne danes. Razumem. Kljub vsemú…

Prihajajoči glasovi presekajo tišino in misli. Odrinejo domačnost. In soj luči, ki tako boleče zaščemi v mojih očeh in naju v trenutku ogrne s plaščem svoje bleščeče svetlobe, naznanja najino slovo. Tudi tokrat zaprtih oči in tudi tokrat le do noči.

»Vse« je še vedno isto; pa čeprav je naenkrat vse tako zelo, zelo drugače…