Sklep leta vere pri nas – Gabika Vurcer

Sklep leta vere

Zadnjo novembrsko nedeljo je bilo v naši župnijski cerkvi še posebej slovesno in praznično, saj smo s pripravo simbolov vere, pa tudi s samo sestavo in branjem uvodov v posamezne dele svete maše, na prav poseben in še kako prazničen način obeležili sklep Cerkvenega leta – leta vere ter obenem obhajali tudi praznik Kristusa Kralja vesoljstva.

Na bližajoče se praznovanje nas je izpred prezbiterija v cerkvi  že cel teden spominjalo naše, še vedno zeleneče, drevo – drevo leta vere, na čigar drevesne liste smo skozi vso leto izpisovali posamezne verske resnice, s katerimi smo se skozi Cerkveno leto seznanjali in jih ponovno osvajali. Z njega so nas h hvaležnosti in zahvaljevanju klicali, na lističe v obliki rdečih sadežev izpisani, sedmeri zakramenti naše krščanske vere. Z njega so nas vsakodnevno pozdravljale raznobarvne slike posameznih svetnikov in svetnic, ki so s svojim življenjem svetost, h kateri smo tudi sami poklicani, že dosegli in z njega so nas k veselemu praznovanju vabili še, v slikah predstavljeni, posamezni sadovi Duha.  Tudi naša, skorajda dogorela sveča leta vere, ob prižiganju in ob soju katere smo v minulem Cerkvenem letu svojo vero ponosno izpovedovali, je to nedeljo z živahnim in veselim plapolanjem svojega ognja, doprinesla delček k prazničnemu in skorajda zanesenemu vzdušju v cerkvi.

Kakšno neprecenljivo bogastvo je vsak izmed nas z vero prejel, na to, kako jo je potrebno vse življenje vzdrževati in negovati ter jo ohranjati pri življenju z molitvijo, z branjem Božje besede in s prejemanjem svete evharistije, da bi postala in ostala živa ter govoreča, predvsem pa na to, kako je v minulem Cerkvenem letu k vsemu temu, še posebej pa h ponovnemu odkrivanju njenih vsebin in vsega njenega bogastva ter dragocenosti za življenje bil povabljen vsak izmed nas, na vse to, so nas spomnile  že uvodne besede v sveto mašo in nas povedle v veslo praznovanje in zahvaljevanje za ta nezasluženi Božji dar.

Navezujoč se na te, v uvodu izrečene, besede in trditve, je za dodatno, katekizemsko, razlago tega darú, za razlago njenega pomena in vrednosti, predvsem pa za to, kako vero vsak dan in vsak trenutek življenja živeti in pričevati zanjo, poskrbela homilija.

To nedeljo smo svojo vero izpovedali še posebej slavnostno: najprej z nizanjem njenih posameznih, izbranih besed, ki pa, čeprav še tako dragoceni delčki, le skupaj z ostalimi tvorijo celoto, bogat mozaik  krčanske vere – molitev, s katero pri vsakem bogoslužju ponosno izpovedujemo to, v kar trdno verujemo.  Marsikatero oko je, kljub temú, da po letih in letih njenega izpovedovanja  do potankosti pozna njen sleherni delček, besedilo z žarečim pogledom in z zanimanjem spremljalo preko platna.

Za neštete milosti in darove smo se s tem bogoslužjem želeli zahvaliti našemu Kralju in Gospodu. Z  globusom zemlje in sliko rastlin ter živali, ki smo ju najprej prinesli pred oltar, smo predenj simbolično položili in mu vrnili le tisto, kar je njegovega. S sliko družine smo njegovemu dobrotljivemu in usmiljenemu srcu priporočili svoje starše, še en neizmeren dar za vsakega izmed nas ter mu s križem simbolično izročili tudi vse naše križe in težave, ki jih darujemo za odrešenje sveta. Vso našo darovano ljubezen za vse ljudi, tako za tiste, ki so nam blizu in ki jih poznamo, kakor tudi za vse tiste oddaljene, ki Boga še ne poznajo in ga iščejo, je predstavljalo srce, ki je obenem kot simbol neizmerne božje ljubezni do nas, bilo zadnje položeno pred oltar.

V nadaljevanju smo predenj, pred našega Kralja, položili tudi našo vero – živo in gorečo ter se mu z molitvijo Očenaša zahvalili zanjo, obenem pa ga tudi z zaupanjem prosili za usmiljenje in odpuščanje, če smo se vrednosti tega darú v svojem življenju premalo zavedali, ga kdaj nismo dovolj negovali in se ga veselili. Tako kot smo tudi sami, z majhnim dejanjem – s preprostim stiskom roke – kot izrazom svoje pripravljenosti za odpuščanje, odpustili svojemu bližnjemu in mu izkazali svojo bratsko ljubezen, ki nas je to nedeljo v trdni veri še posebej povezala med seboj.

In nato trenutek radostnega in osebnega srečanja z Njim!

Trenutek, ko je naš Gospod nad gospodi in Kralj nad kralji,  čeprav neizmerno velik, osebno vstopil v naša srca. V moje in v tvoje. In trenutek tišine, kot priložnost za vsakega izmed nas, da se mu osebno zahvali za njegovo navzočnost. Zahvali za vse darove in milosti. Prejete danes in včeraj. Vso minulo Cerkveno leto.

Potem… Da, slišati je bilo le še radostni in ubrani »z nasmehom v očeh se odpravljam v ta dan, delo Tvojih rok«, ki nas je pospremil v življenje. Z odmevom v ušesih in v srcu. Nas pospremil v mračen, turoben in deževen dopoldan. V katerem si, tudi tokrat še kako zavedujoč se tvoje bližine, »ti Gospod«…

Gabika Vurcer

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.