Romanje v Međugorje 21. – 24. 5. 2010

V zgodnjih jutranjih urah smo župljani in župljanke Bakovec skupaj z župnikom in vodičko Miljano krenili na dolgo pot proti Međugorju v Bosni in Hercegovini, znanem romarskem kraju. Naš glavni namen romanja je bil ta, da bi obiskali hribček, kjer se je pred leti prikazala Božja mati in da bi se tam poklonili pred njenim lepim kipom ter jo z molitvijo prosili ali se zahvalili za pomoč. Na cilj nas je varno pripeljal šofer Alojz in to okrog 14:00 ure.  Najprej smo se povzpeli na Križevac, to je 520 metrov visok hrib, na katerega se vzpenjaš po kamniti stezi ob kateri je postavljenih 15 bronastih postaj križevega pota. Pot do vrha je strma in ko prideš na vrh hriba in se zazreš v križ veš, da bila pot prava in primerna, saj je vsaka pot do miru naporna in zaznamovana s križem.

Obiskali smo tudi Majčino selo, kjer v skupnosti živijo otroci brez staršev in za njih skrbijo prostovoljci. Tam smo imeli “našo” slovensko sveto mašo. Nato smo se odpravili obiskat skupnost Cenacolo, ki sprejema izgubljene, nezadovoljne mlade ljudi, ki so v iskanju življenja ostali zapeljani in razočarani ter jim ni ostalo drugega, kot da začnejo iskati smisel svojega življenja čisto drugje od navajene omame in bega od resničnosti. Zbrali smo se v hali, kjer sta nam dva fanta pričevala o svojem življenju pred vstopom v skupnost in o tem, kako živita sedaj. 

Obiskali smo tudi hrib Marijinega prikazovanja Crnica, kraj, kjer se je Marija 26. junija 1981 prvič prikazala otrokom. Na tistemmestu je postavljen Marijin kip. Tudi do tja vodi zahtevna kamnita pot. V molitvi smo izrazili svoje prošnje in zahvale in se priporočili Mariji naj nas spremlja na življenjskih poteh in tudi vse naše domače in tiste, ki so se nam priporočili v molitev.

Vsak dan smo se udeležili tudi romarske svete maše, pri kateri smo bili zbrani romarji iz vseh koncev sveta.  Maša je potekala v hrvaškem jeziku, evangelij pa je bil v jezikih vseh narodov, ki so bili zbrani in so imeli s seboj svojega duhovnika. V slovenščini ga je prebral naš gospod župnik Franc Zorec.

Prehitro je prišel ponedeljek, dan odhoda iz Međugorja. Zjutraj smo se odpravili še v župnijsko cerkev, kjer smo se še zadnjič priporočili Mariji, nato pa smo imeli v bližini te cerkve še slovensko sveto mašo skupaj s patrom Paskalom, ki je v Međugorju vedno na razpolago za sveto spoved in mašo v slovenščini.

Kakšen je pomen romanja in vseh poti,ki smojih naredili?! Če si prišel prej z negotovostjo v srcu, si se potem vračal poln neke notranje radosti, topline. Tukaj ne moreš ostati brezbrižen. Tok dogodkov te kar sam potegne vase. Mene osebno se je dotaknil Hrib Križevac in romarska sveta maša. Zdaj razumem tiste, ki se vedno znova vračajo k međugorski Mariji. Vsega tega doživljanja se ne da opisati z nobenimi besedami ampak to moraš enostavno doživeti.

Bernarda Buzeti


Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.