Pismo staršem – župnik Franc Zorec – NOVO!

Pismo staršem

Duhovnik naj bo

»Naš Jože že ne bo šel za duhovnika!« se je odzvala mama enega od veroučencev, ko smo se pogovarjali o duhovnih poklicih. Nekoliko me je presenetila njena jasna in skorajda nekoliko jezna reakcija. Na vprašanje, zakaj se ji zdi to tako nesprejemljivo, pravzaprav ni našla določne utemeljitve. V nadaljnjem pogovoru se je nekako pokazalo, da so pomisleki staršev glede duhovnega poklica njihovih otrok predvsem zaznamovani z dvema področjema življenja. Po eni strani, kako bo to sprejela okolica, oziroma, kaj si bodo mislili ljudje, da naš ali naša gre v samostan oziroma za duhovnika, po drugi strani pa, kaj bo imel ali imela od življenja, če se bo odrekla vsemu, kar je lepo in prijetno.

V kolikor takšno mišljenje in posledično takšni pogovori prevladajo v družini, bo seme duhovniškega poklica zelo težko pognalo korenine. Zemljo družinskega razpoloženja do duhovnih poklicev je potrebno nekoliko preorati, zrahljati in zalivati. Prva naloga pri ustvarjanju pogojev za prebujanje duhovnih poklicev v družini pa je podoranje vsega, kar ni uporabno.

Oranje na njivi opravimo navadno jeseni. Po dobri žetvi podorjemo, kar je ostalo, da se čez zimo ostanki rastlin spremenijo v humus ter zemlja postane bolj zračna. Na področju duhovnih poklicev smo v minulih letih imeli bogato žetev. V tridesetih, štiridesetih, petdesetih letih so duhovni poklici bogato rodili. Sedaj pa je na področju duhovnih poklicev neke vrste jesen. Kar je ostalo kot neuporabno in kot strnišče, je potrebno podorati in dopustiti, da nastane nov humus.

Zelo pomembno je, da se o napakah duhovnikov znate v družini razumno pogovarjati. Nikakor ne gre za opravičevanje slabih stvari, ampak za razumevanje nepopolnosti. Duhovniki, redovniki, redovnice smo tudi ljudje. In kot ljudje imamo svoje sposobnosti pa tudi svoje pomanjkljivosti. Na nas je ista naloga, kot na vsakem kristjanu: da si prizadevamo za čim popolnejše življenje po evangeliju. Včasih nam uspeva bolj, včasih manj.  Tako kot vam. Razlika med nami, duhovniki, in vami je samo v tem, da smo mi zaslišali, začutili in zaznali Božji klic v duhovniški poklic, vi pa ne. Poklic, ki ga nekdo začuti globoko v sebi, ga bo v življenju najbolj osrečil. Tako je tudi z duhovniškim poklicem. Ali pa prav z duhovniškim poklicem.

Spomladi kmetje njivo zravnajo, uničijo poganjajoče plevele, zrahljajo zgornjo plast in tako dopustijo, da seme pade v rodno, pripravljeno zemljo. V družini je ta pomlad krščanska vzgoja. Zakrament krsta, svete maše in birme izravna brazde in zdrobi grude. Sveta spoved uniči plevele. Versko življenje družine, skupna molitev in obiskovanje svete maše, vzgoja za vrednote…rahljajo setveno plast. Spoštljivost in hvaležnost  za duhovnike, ki v Jezusovem imenu delijo zakramente, ter za  redovnike in redovnice, ki s svojim molitvenim življenjem v uboštvu in pokorščini prosijo blagoslov za vse ljudi, prebujajo v družinskem okolju vrednost teh poklicev ter pripravljenost, da otroci to, kar je vrednega, sprejmejo tudi za svoj poklic. Odločitev za duhovni poklic je potrebno sprejeti in podpirati tudi s strani vas, starši in sorodniki. Ob vaših pomislekih in slabih predstavah o duhovnih poklicih, bo seme duhovnega poklica težko vzklilo, še težje bo zraslo in obrodilo sad. Brez vaše dobre besede, pogovora in molitve za svoje otroke, bo v njihovem življenju nastopila suša. Ne le za rast duhovnega poklica, ampak za rast česarkoli dobrega.

Prihajajo počitnice in čas novih maš. Ne bo jih veliko,  v naši škofiji bosta dve, vendar dovolj, da se ob njih pogovorite, kaj zmolite in se jih tudi udeležite. Na novo mašo je povabljen vsak kristjan. Včasih je veljalo, da se splača iti po novomašni blagoslov tako daleč, da obrabiš ene čevlje. Tako daleč letos ne bo potrebno iti, saj bosta novi maši v Beltincih in v Križevcih pri Ljutomeru.

Franc Zorec, župnik

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.