Župnija Bakovci

Dragi starši!

V tokratnem pismu vam želim spregovoriti  o življenjskem obdobju vaših otrok, v katerem skupaj z njimi gradite most med zakramentom krsta in prvimi koraki, ki jih samostojno naredijo v pripravi na prejem prvega svetega obhajila. To je obdobje, ko ste starši največ z otroki. Vsaj prvo leto po njihovem rojstvu imate porodniški in starševski dopust. Otrok v tem času zahteva in potrebuje veliko skrbi in pozornosti; tako podnevi, kot tudi ponoči. Občutek imam, da se starši v tem času težko odtrgate od doma in od svojih otrok, tudi kadar gre za pripravo na krst ali kakšno drugo obliko srečanja staršev ali zakoncev. Zato bi bilo verjetno primernejše, če bi priprava na krst bila že v času nosečnosti in pred porodom… Vendar je to tema, ki je tokrat ne bomo razvijali.

Pri krstu svojega otroka starši slovesno izjavite in na vprašanje krstitelja: »Ali se zavedate dolžnosti, ki jo sprejemate s prošnjo za krst vašega otroka, da ga boste vzgajali v veri, da bo spolnjeval Božje zapovedi in bo ljubil Boga in svojega bližnjega, kakor nas uči Jezus Kristus?«, odgovorite: »Zavedamo se.« To storite v moči svoje vere in starševske odgovornosti, da želite otroku omogočiti vse, kar je najboljše za njegovo življenje. Vero, prijateljstvo z Bogom, pravilne naravnanosti, ki jih določajo Božje zapovedi ter krščanske vrednote pri krstu otroka izpoveste kot take.

Dar krstne milosti v svojem otroku negujete najprej s tem, da ste v srcu prepričani, da je vera resničen dar za vaše življenje, za življenje vašega otroka in celotne družine. Vsakokrat, ko pogledate otroka ob previjanju, hranjenju, pestovanju naj bo ta pogled posvečen s hvaležnostjo Bogu za zemeljsko in za večno življenje vašega otroka.  Bolj kakor strah, naj bo  navzoče zaupanje, da je v Božjih rokah in za nekaj časa tudi v vaših. Bog vam zaupa veliko nalogo. Ne bodite ljubosumni na Boga, ki ima bolj rad vaše otroke kot vi, ampak sodelujte z njegovo skrbjo in ljubeznijo. Pomislite kolikšno bolečino bi občutili in doživljali vi v vašem srcu, če bi kdo ugrabil vašega otroka in vam ne bi omogočil rednega stika z njim. Tolikšno bolečino ranjene ljubezni doživlja Bog, če »ugrabite« njegovega otroka in ga hočete imeti samo zase. V knjigi Prerok, Kahlil Gibran zapiše:«Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.«

Kaj lahko starši naredite, da ljubezen ne bo ranjena ter bo vera v Boga in povezanost z njim bogastvo ter zanesljiva popotnica vašemu otroku v življenje?

Nekatere stvari, ki jih prepoznate za dobre in koristne, naj postanejo obred, stalnica vašega ravnanja. Med te lahko uvrstite pokrižanje otroka na čelo. Križ je znamenje vere in obnavljanje zaveze, da pripadamo Bogu. Otrok naj čuti, da ga izročate v Božje varstvo, da nanj kličete blagoslov in da s tem izpovedujete vero v Boga. Otroka lahko pokrižate vedno: ko se zbudi, ko ga nahranite, previjete, ko ga daste spat, ko vas ne uboga, ko ste utrujeni od življenja in neprestane skrbi zanj.

Molitev, Sveti angel ali katerakoli druga molitev, je trenutek umiritve, trenutek zavedanja Božje prisotnosti; je zahvala za življenje otroka, za poslanstvo starševstva ter obenem prošnja za varstvo pred hudim duhom in pred vsakdanjimi poškodbami. Molitev naj bo redno opravilo ne le pred spanjem, ampak tudi po njem – ko se otrok zbudi. Vsak čas  je primerno, da zavestno povabimo Boga v otrokovo življenje. Preden gre otrok jest, pa četudi je to še samo kašica, zmolite z njim kratko molitev.  Vaša molitev pa naj postaja vedno bolj zavzeta; toliko bolj, ker bo lahko otrok sčasoma pri njej sodeloval s tem, da sklene roke in ponovi za vami kakšno besedo ali stavek zahvale Bogu za darove hrane ter za sočutje in pripravljenost deliti jo s tistimi, ki je nimajo.

Ob sprehodih z vozičkom ali pozneje, ko otrok že sam hodi, z njim večkrat obiščite cerkev. Naj se navadi na prostor, naj začuti svetost kraja in spozna navade obnašanja v cerkvi. Spoštljivo prekrižajte sebe in njega z blagoslovljeno vodo pri vhodu v cerkev in pokleknite. Pogovarjajte se z njim šepetaje. Razložite mu, kaj predstavljajo kipi, slike, barvna okna, oltar, tabernakelj. Pozdravite Jezusa v tabernaklju. Pogovorite se z Njim o svojem življenju in življenju vašega otroka. Zaupajte Jezusu svoje veselje, pričakovanja, pa tudi težave in skrbi.

Med igračami, slikanicami, enciklopedijami naj ne manjka podobnih stvari z versko vsebino. Ob miklavževanju, božiču ali praznovanju rojstnega dneva poiščite darilo, ki bo otroku pomagalo doživljati Božjo bližino in spoznavati verske vsebine. Te stvari večkrat skupaj z njim uporabljajte pri igri in mu pripovedujete, kaj ta vsebina pomeni vam.

Redno obiskujte sveto mašo. Četudi je otrok med njo morda nekoliko nemiren, se bo sčasoma navadil nanjo. Pridobil bo dragoceno izkušnjo, da je sveta maša za njegove starše nekaj svetega, saj pri njej molijo, poslušajo božjo besedo, ki daje kriterije za vsakdanje ravnanje ter prejmejo sveto obhajilo, ki je Božja hrana, da bi lahko sveto živeli in bi različne pasti sodobnega sveta ne bile premočne v svoji privlačnosti.

Udeležujte se srečanj, ki so v župniji ali dekaniji posebej pripravljene za starše in otroke. Tako boste ustvarjali skupnost vernih staršev, ki si boste v medsebojno pomoč pri verovanju in tudi pri vzgoji vaših otrok, ki bo morda z leti postajala vse zahtevnejša.

Ko bo otrok začel obiskovati verouk oziroma katehezo, ga spodbujajte k zavzetemu sodelovanju. Izkoristite priložnosti, ki so v nekaterih župnijah ponujene staršem, da lahko obiskujete verouk s svojimi otroki ali se kako drugače vključite v intenzivno življenje po veri. Ponekod lahko otroci že pred vstopom v šolo obiskujejo tudi Svetopisemske urice.

Dragi starši, napisal sem nekaj spodbud, da bi bilo vaše življenje povezano z Bogom in bi vi in vaši otroci živeli iz Božje milosti, ki jo Bog daje tistim, ki zanjo prosijo in z njo sodelujejo. Veselim se vašega starševskega poslanstva in blagoslova, ki ga ob tem doživljate, ko pomagate graditi most, po katerem vaši otroci hodijo pot vere.

Franc Zorec, župnik