Pismo staršem – župnik Franc Zorec – NOVO!

župnik Franc Zorec

Bližina z Jezusom

Prehitro je bilo potrebno obrniti dva lista na koledarju, ki predstavljata najbolj vroči del leta. Vendar prava vročina prihaja šele v septembru. Hitenje od trgovine do trgovine, od šole do tega ali onega kluba, do socialne ustanove, pa organiziranje, dogovarjanje in usklajevanje prevozov –  vse to močno dviga temperaturo. In ko so usklajeni čisto vsi urniki in čisto vse dejavnosti, se nekdo spomni: »Verouk! Kam pa naj še to stlačimo? Kaj vse si bosta letos spet župnik in katehistinja izmislila?!«

Morda je včasih res, da si kateheti izmislimo mnogo stvari, da bi poleg rednih srečanj v učilnici, manjše in večje navdušili za versko življenje. Ob tem posvečamo posebno pozornost prav vam, starši. Želimo vas bolj dejavno vključiti v katehezo, da bi najprej vi dobili potrebno veselje za bližino z Jezusom. »Bližina z Jezusom« zveni morda nekoliko »pocukrano«, vendar sem globoko prepričan, da si jo močno želite in tudi potrebujete. Kaj pa pravzaprav ima človek od življenja? Samo neprestano hitenje! Nikjer ne uspete dobiti miru in počitka, nikjer ne uspete dobiti potrdila, da ste dovolj dobri, dovolj uspešni. In se odrečete še tistim redkim možnostim, ki vam nudijo »bližino z Jezusom«. Tako pogosto ostajate utrujeni in kdaj pa kdaj tudi naveličani življenja.

Kje je možno dobiti ta dar?

Zjutraj ura vedno teče prehitro. Morali bi že biti v avtu in se peljati, pa je potrebno še umiti zobe, poiskati copate, vzeti ta in oni zvezek. Večja je panika in časovna stiska, manj možnosti je za bližino. Trenutek za pogled v oči otroka, znamenje križa na čelu, spodbudna beseda, objem sozakonca – to je bližina, ki je svet ne more dati.

Obveznosti v službi od vas zahtevajo veliko zbranosti in potrpežljivosti s sodelavci. Vsak dan se najde kdo, ki ima »slab dan«;  nekaterim jih kar ne zmanjka. Težko je mirno prenašati vse kaprice in tudi krivice, ki jih povzročajo. Pogled na sveto podobo, sliko Jezusa, Marije nekje na pisalni mizi ali delovnem pultu, lahko pomirja. Tudi slika moža, žene je sveta podoba, ikona Božje bližine, »bližine z Jezusom«.

Prometna konica ob vračanju iz službe ogroža pravočasno dostavo enega ali drugega otroka v glasbeno šolo, na trening, balet. Nato pa semafor prižge rdečo luč ravno avtu pred vami. Še sreča, ker bi najbrž drugače še švignili skozenj in naredili tako kot oni voznik z vaše desne, na katerega se jezite, ker ni počakal zelene luči. Semafor ima svojih 40 ali več sekund preden menja barvo. Nič prej in nič pozneje. Vaša jeza ne skrajša čakanja. Onemogoči pa bližino s soudeleženci v prometu, s pešci na prehodu in z Jezusom, ki mu ne pustite, da bi se približal, saj nimate časa, ker čakate.

In ko otroka nekako le uspete pravočasno prepeljati od šole do kraja, kjer ima naslednjo dejavnost, hitite naprej  v trgovino, da nakupite nekaj stvari. V odmerjenem času vam uspe napolniti košarico,  a vrste pred blagajno so predolge in vi res ne morete čakati, ker bi prepozno pripeljali otroka na novo lokacijo. Lahko bi se sicer prerinili naprej ali pa prosili, da vam dajo prednost, vendar ne morete pričakovati, da bi kdo, oziroma vsi v tisti vrsti razumeli, da se vam res bolj mudi kot njim. Kljub toliki gneči v trgovini še zdaleč ni bilo moč doživeti bližine, ki bi pomirjala.

Slednjič pripeljete otroka pred župnišče. Sedaj bo končno mir. V miru lahko greste na kavo. Razveselite se prijateljice, ki že sedi za mizo. Pridružite se ji in začneta tožiti druga drugi, kako naporno je vse skupaj,  da ni konca temu in onemu, da se vama bo zmešalo, da je svet čisto ponorel. Po pol ure se poslovita, brez, da bi druga ob drugi začutili bližino, ki je onkraj vsega tega, kar daje svet.

Kaj lahko naredimo?

Ali bodo naše dejavnosti obenem priložnosti, da bi zaživeli »bližino z Jezusom«, je osebna izbira vsakega posameznika. Vse kaže, da je potrebno nekaj spremeniti, da bi lahko zaživeli v polnosti. Čutim vašo nemoč, starši, vendar morate vi narediti korak! Tako kot mora po rehabilitaciji kolena bolnik sam stopiti na nogo in jo počasi sam začeti obremenjevati. Terapevt lahko pove kako to narediti, lahko spodbuja in daje oporo, koraka pa ne more narediti namesto drugega. Ob tem se spomnim kateheta, ki je ob neki priložnosti rekel: »Če bi otrokov oče vedel, kako pomembno je, da svojemu sinu pove in pokaže, kako ga ima rad in bi v to svojo ljubezen stkal oznanilo Boga, ki je popolna ljubezen, bi dal sinu najlepšo doto za vse življenje.«

Kateheti nudimo otrokom uro kateheze na teden, redna srečanja za starše v prvih letih kateheze vaših otrok, občasna srečanja in priložnosti za govorilne ure, pripravljamo sodelovanje pri maši, delimo liturgične listke, vabimo k molitvi rožnega venca doma in v cerkvi, spodbujamo k ureditvi molitvenega kotička v vaših domovih, z otroki obiskujemo vaše bolne starše ali sorodnike, spodbujamo k branju Svetega pisma, izbirčnosti televizijskih in internetnih ponudb, varčevanju časa z ugašanjem telefonov in izklapljanju iz družbenih omrežij…, da bi tako ustvarjali priložnosti za tista srečanja, ki ne puščajo praznine, ampak ustvarjajo bližino. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mr 18,20).

Dragi starši, kateheti vas ne želimo siliti v spremembe, ampak vam želimo pomagati živeti v bližini. Privoščimo vam svobodo, ki bi vam nudila polnost življenja že zjutraj, ko se boste v naglici ustavili in zazrli v oči otroka in mu povedali, kako zelo ste veseli, da je ob vas, da sta v bližini drug z drugim in z Jezusom. Tako naj se nadaljuje skozi ves dan, od ponedeljka do petka in še naprej.

Pri tem pa naj opogumljajo besede apostola Pavla: »Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni,  mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti« (Ef 3,17-19).

župnik Franc Zorec

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.