Moj misijon – 11. 12. 2011-Gabika Vurcer

Župnijski misijon je mimo. Čeprav ne zares mimo in čeprav ni nikoli mimo. Šele sedaj se prav začenja…

Z veseljem in z trdnim prepričanjem, da bo tudi v meni »pustil« sledi, sem se, s še kako velikim veseljem in zanosom predala času priprave. Tako duhovne, kakor priprave vseh tistih majhnih in na videz nepomembnih stvari, a gledano v celoti, tudi pomembnih delčkov dogajanja. Z velikimi pričakovanji in s skoraj otroško nestrpnostjo sem pričakovala ta čas. Saj se prejšnjega misijona (edinega?) niti ne spomnim. Ali je preteklo od njega že toliko časa, ali pa se ga enostavno ne spomnim iz razloga, ker ni bil tako močno povdarjan in spominjan kot tokrat. Ali pa sem preprosto vse gledala z »drugačnimi« očmi in z »druge« strani…
Po vsem premišljevanju, premlevanju in ugibanju kaj bo ostalo, kaj bom doživela, je prišel tisti 2. november. Začetek z veliko začetnico in začetek z velikimi pričakovanji – v besedah in v dejanjih. Čakati je bilo res težkó… Molitvena ura. Pozdrav. V meni na površje privrejo vsi tisti neizbrisni in lepi spomini ter preživeti in doživeti dnevi ter dogodki. Prvi nagovor: »Ko bi vi poznali našega Očeta«. Ja, njegovo dobroto in usmiljenje, ki jo dan za dnem namenja vsem. Brez »zahteve« po povračilu, brez »zahteve« po plačilu. In ko naš misijonar p.Marko, čeprav hitro, pa se mi zdi, da prav zaradi tega le še pomembnejše in veličastnejše, naniza drugega za drugim nekaj primerov takšne brezpogojne ljubezni in dobrote, in poskušam slediti vsemu, se kar z tesnobo zavedam minljivosti vsegá. Minljivosti življenja, na kar nas v samem začetku, skozi »naše« oči, s svojo srhljivo podobo opomni lobanja v njegovih rokah. »Bo res ostalo le to??« In hitro, a vseeno s spoštljivostjo prebrane besede »Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo…in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?… Poučite se od lilij na polju,… Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih…«, se vedno znova in znova vračajo k meni. Moj pogled se ustavi na našem misijonskem geslu. Tako lepo okrašeno z zelenjem (šele nekaj dni pozneje izvem in dobim razlago za to simboliko) dobi sedaj čisto drugačen pomen. »Kjer je Bog, je ljubezen«. Samo ljubezen in dobrota. »Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?«, še vedno odmeva v mojih mislih, ko misijonar že vsem polaga na srce: »Dovoli da si ljubljen. In ljubezen vračaj z ljubeznijo. Čeprav je lažje ljubiti, kot dovoliti, da si ljubljen.« Ja, res je lažje ljubiti drugega, kot pustiti in »dati sebe na razpolago« za spoznavanje »drugemu«. Do zadnjega kotička srca in duše… Doma še enkrat preletim vse dogodke in srečanja, ki so predvideni za misijon. Tako »obsežni« se mi naenkrat zazdijo…

Naslednji večer brez kakršnegakoli oklevanja vstopim v cerkev. Občutiti je neko prav posebno vzdušje in pričakovanje. Z zadovoljstvom opazim številne obraze. Večer in nagovor je namenjen svetemu krstu in ko p.Marko začne svoje razmišljanje z besedami »z zakramentom svetega krsta smo se zapisali na božjo desnico, zato je prav da se datuma spominjamo«, me je kar malo sram. Saj ga ne vem. S svojimi skrbno izbranimi in v srca položenimi besedami v meni obudi spomin na krstne dni mojih otrok. Spomni me na moja novorojenca. Na križce, ki sem jih z tako ljubeznijo poklanjala in izrisovala na njuna čela. In ko ponovi besede, ki jih izreče duhovnik ob krstu, ko otroka oblije z blagoslovljeno vodo, mi celotno podobo zaokrožijo njegove besede – »vsa nebesa se razveselijo tega božjega otroka; tako zelo, da ploskajo.« »Nebesa ploskajo!« Prvi izmed zakramentov, s katerim nas nebeški Oče spremi(lja) v življenje/u… Doma »ugotovim« datume našega »proslavljanja« v nebesih in kar toplo mi postane pri srcu, ko ponovno, z nasmeškom na obrazu ter z zadovoljstvom in ljubeznijo matere, podoživim vse tiste prve ure, dneve, mesece in leta mojih dveh sinov…

Ker poskušam v življenju stvari vedno nekako organizirati in predvideti, sem »predvidela«, da se v petek misijonskega dogajanja ne udeležim. Pa v zadnjem trenutku vse obveznosti premaknem, preložim in odložim, pa sem zvečer »zopet« v cerkvi. Sveta spoved! Kako težko je pred drugim človekom priznati svoje napake. Čeprav se jih še kako zavedam in jih v mislih premlevam in prosim Boga za odpuščanje. Čeprav vem, da bom še naprej sprejeta in ljubljena. Da bo vse odpuščeno. Da se me bo Oče vedno znova in znova razveselil, kot oče v priliki o izgubljenem sinu. Da nobeden izmed nas ni brez greha… Dejstvo in resnico podkrepijo misijonarjeve besede »če kdo nima greha, lahko gre domov.« In že v naslednjem trenutku se kar zdrznem ob besedah, ki pridejo iz njegovih ust: »Verjetno je težko živeti s človekom, ki meni da je brez greha.« Zatopljena v njegove besede, ki z veliko vnemo, prepričljivostjo in ljubeznijo pripovedujejo o odpuščanju, o spreobrnjenju, se bojujem sama s sabo. Najraje bi kar preslišala njegov poziv (ali pa je bila to le prošnja? Nasvet?) , da stopimo na pot sprave. Pa se besede kar naprej zažirajo vame… Danes? Jutri!? Začeti s spreobrnjenjem pri sebi. Kot Frančišek Asiški, ki je na klic »obnovi mojo cerkev«, uspel z »obnovo«. Ker je pričel »obnavljati« pri sebi. Ne začeti pri drugih, ampak pri sebi! Ne pri zakoncu, otrocih, sosedih. To naj ostane Njemu, saj to zmore le On. Nam ostaja le molitev zanje. Molim…

Prehitro so minili prvi dnevi in ko v soboto poslušam razlago o pomenu zakramenta svete birme, s katerim šele »dobi življenje kristjana pravi smisel«, si prikličem v spomin tudi dan moje birme in se z veseljem spominjam tudi moje »inštruktorice življenja in vere« – moje botre. S hvaležnostjo se spomnim dneva, ko je tudi mene »objel sveti duh, da bi skupno zaigrala in odigrala mojo(najino) simfonijo življenja…« A je simfonija? Igram ubrano z »učiteljem«, da je moja melodija življenja balzam za ušesa, ali pa je od časa do časa v mojem življenju moč razbrati dve, popolnoma tuji si melodiji? Ponovno se spomnim moje obljube… In ko namenoma, da speljem misli drugam, pogled obdržim na s pridelki ter izdelki naših rok okrašenem oltarju cerkve, v meni zopet kljujejo vprašanja. Brez konca. Se zahvaljujem Njemu? Njemu za vso dobroto? Vsak dan? Zadosti? Se zavedam, kaj vse mi je poklonjeno? Kaj vse mi je v svoji dobroti namenil? Vprašanja, le vprašanja. Jutri je nedelja – zahvalna nedelja!

To nedeljo se še pred odhodom v cerkev zahvalim Bogu. Uporabim kar pripravljeno besedilo za mašo, s katerim se mu bom zahvalila za vse: »Z vso ponižnostjo se ti zahvaljujem za vse darove, ki mi jih namenjaš, Gospod. Hvala za tvojo prečudovito svetlobo in brezmejno temó. Hvala za tvoj nežen dotik v rosnem jutru in za tvoj smehljaj v poljskem cvetju. Hvala za tvoj glas v poletnem dežjú. Hvala za naše družine in otroke; hvala za življenje in zdravje; za veselje in žalost; prijateljstvo in osamljenost. Hvala za tvojo bližino ali za tvoj skriti obraz. Vse je dobro, ker prihaja od tebe. Hvala ti Gospod, ker vedno le daješ. V obilju.« Dodam le še: »Hvala, da si tukaj! Hvala da te imam!«
In kako preprosto in enostavno in »resnično« se mi zdi vse ob misijonarjevem zagotovilu »če svoje življenje, s težavami vred izročimo Njemu, se nimamo ničesar bati.» Da. Predati vse skrbi in težave Njemu. In zaupati Vanj… Kako enostavno in preprosto! Šele nekaj dni pozneje dojamem in razumem, da so te besede še kako resnične… »Hvala da si!« In v naslednjem trenutku je pred mojimi očmi slika – podoba matere Terezije. Prikazana namenoma in z razlogom. Predanost in zaupanje Bogu. Delo z revnimi, zapuščenimi, zavrženimi. Brez pomisleka, brez oklevanja, brez negodovanja. Samo s popolno predanostjo in zaupanjem. In z neomajno vero Vanj. V popoldanskih urah še nič kolikokrat podoživim posamezne trenutke in besede preteklih dni…

Nov teden, novi dnevi, nova pričakovanja. In nove preizkušnje… Ko misijonar spregovori o veri, pohujšanju in odpuščanju in skoraj proseče, kot apostoli, spet in spet ponavlja »Gospod, pomnoži nam vero«, se sama od sebe zopet porajajo le vprašanja. Pa jaz? Koliko vere premorem? »Le« za velikost gorčičnega zrna, ali premorem kaj več? Vero, ki je v še taki majhnosti, lahko tako zelo velika? Ki v še taki majhnosti toliko dá in toliko premore? In toliko zmore? Neprestano – le vprašanja! »Brez odpuščanja ni zveličanja!« svari p.Marko. Je vredno – ne odpustiti? Ne pozabiti – ampak odpustiti!! Na površje »priplavajo« tiste davne, davne krivice in prizadetosti… In rane, ki so ostale. Spomini, ki so zbledeli, a še vseeno ostali v meni. Še vedno tako grenki. Tam nekje…

Novi svetek in nova priložnost za molitev in češčenje. Kar otožna postanem, ko se zjutraj spomnim, da me tokrat ne bo v cerkvi. Pa se stvari ponovno zasukajo in obrnejo drugače, kot sem »JAZ predvidela«. Pred mašo – molitev rožnega venca in pesem. Pesem in molitev. Kot da sluti moj notranji boj in mojo negotovost zaslišim misijonarjeve besede: »Lahko gledamo Jezusa – ali pa umikamo pogled.« Eno ali drugo! Izbira je moja. Gledam ali umikam pogled? Zakaj je tako očitno? Zakaj? »Lahko občutimo Njegovo ljubezen, lahko se sončimo v Njegovih očeh« slišim razlaganje misijonarja, v naslednjem trenutku pa še zatrjevanje, da so »vse pomembne stvari v življenju stvar odločitve«. Odločimo se za vero; Odločimo se za ljubezen; Odločimo se za odpuščanje; Odločimo se za molitev. Za molitev, ki se tudi »lahko pomnoži in je je za vse, pa še za eno košaro ostane«. Kot kruha in rib. Prepričana sem in Odločim se…! Zvečer po otroško, na prste preštejem pretekle dni. In dneve, ki so še pred nami. Z kar rahlim »razočaranjem« ugotovim, da jih je le še za prste ene roke. Zaskrbljena in na trenutke skoraj s strahom čakam jutrišnji dan. Pa se spomnim »izročitve življenja in težav v Njegove roke«. Jutrišnji dan…

Spokorni dan! Na oltarju v cerkvi me od daleč pozdravi slika: topel, hvaležen, odpuščajoč, zaščitniški, očetovski objem… Spokorni dan! Kako bi na ta večer lahko razmišljali o čem drugem, kot o pogovoru z Bogom – o molitvi? Kako bi po tem dnevu in po vsem »tistem preživetem«, lahko o čem drugem razmišljala jaz?? Le o molitvi, ki s tako gorečnostjo nastaja v meni v tem trenutku in sedaj in iz krika »na pomoč«! O enostavni, ponižni, preprosti, čuteni molitvi – brez pravil, brez obrazcev, brez navodil. O molitvi, ki prosi in ki se obenem zahvali. »Bog že vé, za kaj.« Že vé če prosim ali hvalim… Saj me pozna, bolj kot se poznam in želim poznati sama sebe. Se poznam? Pa obljuba? Izpolnjena! »Kristjan, ki ne moli ni kristjan. Potekel mu je rok trajanja.« Nimam pretečenega roka, niti »zakramentov shranjenih v arhivu in zaprašenih.«

In ko naslednji večer vsa nemočna in otožna, razočarana in prizadeta obsedim v klopi, se ponovno kot že mnogokrat sprašujem: Zakaj? Zakaj, Gospod? Kot klofuto občutim misijonarjeve besede »Kdo si, da si upaš klicati Gospoda na odgovornost?« So res namenjene in izrečene meni? Ali pa v vsej nemoči in prizadetosti ter »občutljivosti« in žalosti le menim da so namenjene meni? Z zamegljenim pogledom in veliko truda poskušam slediti besedam. »Tudi jaz lahko samo s sklonjeno glavo odgovorim – Bog ti že veš!« Za trenutek me potolažijo te besede, ki jih izreče p. Marko. Pa zakaj potem še vseeno s težavo sledim besedam o tem, kako v preizkušnji nisi sam? Ko se vendar nimaš ničesar bati? Ko pa te čaka večno življenje? Ko pa obstaja kraj »ki ga še nobeno oko ni videlo«? Ko pa za vse poskrbi On…? Ko pa je vse tako enostavno? Ko pa vseeno ni konec? Toliko vprašanj naenkrat, toliko vprašanj, da se kar zgubljam v njih… In nato odgovor. Pred mano in na dlani: Zaupanje. Predanost. Odločitev. Pomnoži mi vero, Gospod! »Bog, ti že veš zakaj.« Pomirjena in z lažjim korakom stopam ta večer domov. Jutri pa stopim še na božjo pot…

Še sonce se naslednje popoldne veselo prikaže izpod sprva turobnega in zamegljenega neba. Kot da se skupaj z mano ali pa prav zaradi mene veseli tega prečudovitega in podarjenega dneva. Ne le tega, vseh dnevov. Božja beseda in blagoslov. Varno romamo za Njim. Za križem. Okrašenim in »težkim«… Z molitvijo in pesmijo. Ko pade prvi mrak na zemljó in se ozrem po romarjih za mano, dobi naša romarska procesija, ob vsem siju bakel in številnih lučk, ki veselo a vseeno tako spoštljivo migetajo v naših rokah in nam kažejo pot, kar nekakšen skrivnosten izgled. V molitvi in pesmi, v zahvaljevanju in predajanju vsega v Njegove roke, me pozdravijo zvonovi stolne cerkve…. Kako veličastno! Kako čudovito! Kako nepopisno lepo, umirjeno in sproščeno se počutim po tej poldrugi uri. Spoštljivo, a vseeno veselo in z lahkim korakom vstopim v stolno cerkev. Izročitev pozdravov škofu. Izročitev življenja in dela Njemu. In izročitev težav. Besede škofa, ki simbolično primerja naš prihod s prihodom črede k pastirju. Ne izgubljene. Samo črede, ki vé, h komu pripada in ki vé kdo jo vodi. In nato povratek. Tako dolg v kilometrih, a tako kratek v premišljevanju vsega lepega, bogatega in doživetega v teh dneh. Številne lučke se ustavimo na poslednjem zemeljskem počivališču, kjer se poklonimo našemu prvemu župniku in ustanovitelju župnije. Čeprav nas je veliko, naša pesem in molitev ob njegovem grobu zvenita tako tiho in umirjeno. In ubrano. Smo stišali glasove? Ali pa zaradi vse spokojnosti in tišine v tej zgodnji noči, na tem mestu še tako številni glasovi dobijo skrivnosten in umirjen zvok? Bogata in polna lepih doživetij se zahvaljujem Očetu. »Bog, ti že veš zakaj!«

In naslednji dan mirno, sproščeno in z zadovoljstvom prisluhnem še pričevanju in pričanju. Prisluhnem – ne zgodbi, ampak življenju. Prisluhnem Spreobrnjenju. Prisluhnem Veselju. Zadovoljstvu. Zaupanju in Upanju. Predanosti. Prisluhnem Ljubezni. Vsemu, o čemer je misijonar razmišljal in kar je neutrudno in skrbno sejal prejšnje dni…

Ostalo je le še »slovo« in zahvala. »Hvala za vsak dan: poln tvojih besed izrečenih po misijonarjevih ustih; poln bogatih in poklonjenih misli ter resnic; poln prijetnih trenutkov in srečanj. Hvala za vse skrite molitve in darovana trpljenja. Hvala da odpuščaš in spodbujaš. In poklanjaš. Vse kar imam, vse kar premorem in vse kar zmorem, je tvoje! Vse vračam in poklanjam tebi! Hvala, da si – tukaj in zame! Vedno.«

In vidno je mimo. Vse ostálo je ostalo skrito očem. V meni. Za danes in za jutri. Za veselje in za spodbudo. In za oporo in za tolažbo. Za življenje z ljubeznijo. Z Njim!

Gabika Vurcer

2 komentarja

2 komentarja “Moj misijon – 11. 12. 2011-Gabika Vurcer”

  1. župnikna 17 Dec 2011 ob 00:24 1

    Hvala za podelitev doživljanja misijona. Naj ostajajo dragoceni sadovi in bogatijo tudi vse, ki jih beremo.
    Ob tem vabim, da še kdo napiše svojo izkušnjo. Ni potrebno, da skuša doseči pričujoči obseg :). Vsaka dobra beseda je dragocena!

  2. zalana 17 Dec 2011 ob 15:03 2

    ….brez besed…

    Avtorica besedila je začutila notranjo moč ki jo je našla v Cerkvi in v vsem, kar je s cerkvijo povezano. Skozi njeno razmišljanje prebiram in čutim njeno bolečino in osamljenost…

    Upam, ne, želim si, da je avtorica našla mir in zadovoljstvo! V Cerkvi! In da bo lahko s kom ta občutja delila….

    V nasprotnem primeru bo razočarana in še bolj osamljena, prizadeta, nerazumljena, prazna….

Sledi nazaj URI | Komentarji RSS

Napiši komentar.