Misel in čas – Gabika Vurcer
Le dve nedelji nazaj smo s Svečnico, s praznikom Jezusovega darovanja v templju, zaključili božični čas – čas veselega in radostnega praznovanja rojstva Mesije; čas prihoda vélike Luči na svet. Po drugi strani pa nas zopet le še dve nedelji ločita od postnega časa, ko bomo kristjani, ne le pri bogoslužjih, ampak tudi v vsakdanjem življenju, praznovanje zamenjali s spokornostjo, s poglobljeno osebno molitvijo, z dobrimi deli in s premišljevanjem o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu.
V današnji Božji besedi nam apostol Pavel že naznačuje to bližajočo se Kristusovo trpljenje in smrt, ko pravi, da če bi ljudje poznali Božjo skrivnost, bi Kristusa ne križali. Te njegove besede o križanju pa ne veljajo le za tisti čas pred skorajda dva tisoč leti in ne le za tisti, od nas tako oddaljeni kraj; ampak še kako veljajo tudi za danes, ko kljub temú, kot piše modri Sirah, da Bog nikomur izmed nas ni dovolil grešiti, ampak je od naše volje in odločitve odvisna naša zvestoba ter spolnjevanje Božje postave in s tem tudi izbiranje med življenjem ali smrtjo, Kristusa mnogokrat križamo – v svojih odnosih do bližnjih, s svojimi nepremišljenimi dejanji ali s prehitro izgovorjenimi besedami.
Jezus v evangeliju današnje nedelje med drugim pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.«
Verjetno se strinjate z mano, da je postava – torej predpisi in zapovedi, po katerih se moramo ravnati, po njih živeti in h spolnjevanju katerih Jezus vsakega izmed nas tudi danes vabi, še kako potrebni za življenje in so neke vrste preizkus, preizkusni kamen, s pomočjo katerih ugotavljamo in preverjamo, kaj smo že uspeli uresničiti v življenju in kje oz. kaj nam pri tem še manjka. In verjetno ga ni človeka, ki bi si v svojem življenju ne zadal nekih ciljev in nato skrbno načrtoval, kako jih bo uresničil ter se seveda tudi veselil njihovega udejanjanja v življenju. Vsi smo že občutili in bili deležni tega čudovitega in nepopisnega občutka zadovoljstva. Verjetno so tak ali pa vsaj podoben občutek ob spolnjevanju takratne postave doživljali in občutili tudi Jezusovi učenci v dnevu, ali pa vse do dneva, ki ga v današnjem evangeliju opisuje evangelist Matej. Zato si lahko le predstavljamo, kako presenečeni so najverjetneje morali biti ob Jezusovih besedah, da sámo spolnjevanje in ravnanje se po zapisani postavi prerokov, ni dovolj; da postava ne more biti nikoli do konca spolnjena. Kajti vedno obstaja in je možnost za delati še več dobrega in še več pravičnega. Zato Jezus tudi zapisano postavo dopolni, tako da v zakon oz. v zapoved zoper umor doda še prepoved jeze, medsebojnega sovraštva in zaničevanja; prepirljivosti in maščevanja. In opomni, da je vsako prinašanje darov Bogu neiskreno in brez vrednosti, če nismo spravljeni s svojimi brati. Zakon proti prešuštvu se nanaša in zadeva tako moža kot ženo in obenem vključuje še poželenje in pohujšanje. Kajti, kot pravi Jezus, kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo in kdor se loči od svoje žene, je kriv, da ona prešuštvuje. In dodaja, da prešuštvuje tudi tisti, ki se z ločeno ožéni. Zakon proti ločitvi dovoljuje le eno in edino izjemo – nezakonitost zakona. Zakon proti krivi prisegi pa Jezus razširi na celo življenje in na vsa področja v njem. Tako da naj DA vedno in povsod pomeni da in NE vedno in povsod pomeni ne.
Brez dvoma so bili ob teh njegovih besedah učenci razočarani, nekateri mogoče celo jezni ob spoznanju, da takratna postava, po kateri so se v življenju ravnali, v njej iskali odgovore na svoja življenjska vprašanja in se seveda trudili, da jo tudi spolnjujejo, da je vse to za Jezusa enostavno premalo, saj od njih pričakuje in jim naroča še večjo pravičnost – večjo, kot se zahteva in pričakuje celo od farizejev.
Ob današnjem evangeliju se več kot upravičeno lahko tudi sleherni izmed nas vpraša: Kaj pa danes Jezus pričakuje, kaj naroča in kaj želi povedati meni glede spolnjevanja njegove postave? Kaj želi danes povedati nam vsem, ko se ob napredku, učenosti, sodobni tehnologiji, vedno bolj oddaljujemo od Boga, čeprav po drugi strani iz dneva v dan vedno bolj ugotavljamo, da še kako potrebujemo njegovo pomoč in varstvo, ko se srečujemo z neobvladljivimi silami narave in kljub vsemu napredku vsegá enostavno sami ne zmoremo storiti? Velikokrat ne zmoremo izvrševati in izpolnjevati niti njegovih najpreprostejših zapovedi, čeprav so še kako pravične in enostavne ter bi nam ravno zaradi tega morale biti tako lahke za izpolnjevanje. A za nas so postale težko, zelo težko opravilo. Vse prevečkrat pomišljamo; vse prevečkrat dvomimo; vse prevečkrat omahujemo v izbiri med dobrim ali zlim. Zato, da bi v današnjem modernem in naprednem svetu, ki za življenjske vrednote na prvo mesto postavlja uspeh, denar, rivalstvo in potrošništvo, enostavno ne bili staromodni in zastareli. Tako naš da Bogu ni več DA, ampak največkrat le še MOGOČE.
Jezus v svojem govoru o pravičnosti učencem najprej navede zapoved »ne ubijaj!« A pomislimo na to zapoved, ko danes, ne le roké, ampak tudi usta tako brezbrižno in s táko lahkoto ubijajo? Nam je v mislih ta zapoved, ko v svoje roke jemljemo pravico do »ustvarjanja« in »trajanja« življenja? Ko v svoje roke jemljemo pravico do odločanja o življenju ali smrti tistih še nerojenih otrok in pravico do življenja ali smrti bolnih, ostarelih in prizadetih? Kajti noben nagib, noben človeški razlog, pa najsi se nam zdi še tako tehten in upravičen, nikomur izmed nas ne daje te pravice.
Tudi na druga področja našega življenja danes Jezus s svojimi zapovedmi in besedami posega. Le poslušati, predvsem pa slišati ga moramo. Kajti nešteto možnosti za »preseganje« zapisanih zapovedi, nešteto možnosti in priložnosti za delati še več dobrega, še več boljšega, je tudi danes, še posebej danes, pred nami: v naših medsebojnih odnosih, v zakonski zvezi, v družinah.
Od odločitve vsakega posameznika, od naše zvestobe in od našega spolnjevanja zapovedi pa je odvisno, kako daleč nas bo popeljala in kako daleč bomo upali dovoliti, da nas bo popeljala ljubezen do Jezusa. Vsak izmed nas, drage sestre in dragi bratje, je poklican k prizadevanju in delovanju za pravičnost, pobožnost, vero, ljubezen, krotkost, ponižnost. Za kreposti, ki so potrebne, da bomo nekoč tudi sami lahko posegli po večnem življenju in bomo deležni veselja, ki ga je Jezus pripravil tistim, ki ga ljubijo. Nepopisnega in neminljivega veselja, ki ga, kot pravi apostol Pavel v današnji Božji besedi, nobeno oko ni videlo, nobeno uho slišalo in še nobeno srce občutilo.
V tem trdnem prepričanju in neomajnem zaupanju zato slehernemu izmed nas želim, da nam v življenju nikoli in nikdar ne zmanjka poguma, odločnosti in vztrajnosti – za DA. DA ljubezni, pravičnosti, Bogu; DA življenju.
Gabika Vurcer
Komentiraj