Misel in čas – Gabika Vurcer

misel in čas

Le nedeljo nazaj, na nedeljo Jezusovega krsta, ko smo se spominjali ne le začetka njegovega javnega delovanja, ampak obenem tudi začetka našega poslanstva in našega krsta, s katerim smo, prerojeni iz vode in Svetega Duha, postali udje Kristusovega telesa – Cerkve, smo kot enega izmed simbolov izpostavili vodo. Vodo – čisto in preprosto, vodo, ki nas umije in prikliče v novo rojstvo. V bogoslužnem razmišljanju danes in nato še vseh naslednjih sedem dni se bo kot rdeča nit zopet pojavljala voda – voda, ki pogasi ne le našo telesno žejo, ampak obenem tudi žejo po Bogu in ki teče v večno življenje. Z današnjo nedeljo namreč začenjamo obhajati molitveno osmino za edinost kristjanov, geslo katere je »Daj mi piti« in se nanaša na evangelijski odlomek o srečanju in pogovoru med Jezusom in Samarijanko. V tem odlomku nam evangelist Janez poroča, da se Jezus na poti v Galilejo ustavi ob Jakobovem vodnjaku v Samariji. Žejen in utrujen od poti, rabi pomoč, zato prosi domačinko – Samarijanko, pripadnico nepravovernega in pri Judih osovraženega ljudstva, ki je povrh vsega še grešnica in izobčenka, da mu da piti. Ima posodo za zajemanje in vodnjak pripada njenemu ljudstvu. Tudi ona je žejna in prihaja k vodnjaku, da bi zajela vodo. V pogovoru, ki sledi, se Jezus dotakne njenega življenja in jo povabi, da bi umrla staremu načinu življenja in našla nov začetek v njem in v njegovih besedah. Njegova ljubezen, ki presega vse okvire in razlike in zamere, jo pripelje do spreobrnjenja. Iz istega razloga se nato spreobrne še množica ljudi, Samarijanov, ki prihitijo iz vasi, saj žena po tem srečanju postane vesela oznanjevalka in pričevalka Rešenika – Mesije.

Žejna sem – žejen sem! Daj mi piti! V življenju je vsak izmed nas že neštetokrat izgovoril te besede. Pogasitev telesne žeje je preprosta, saj je danes voda oddaljena le korak ali dva od nas; napotimo se do pipe in jo odpremo ali stopimo do kakšnega  studenca in zajamemo vode ter tako pogasimo svojo žejo. A naših hrepenenj, željá po sprejetosti in ljubezni, ki jih nosimo v globinah svoje biti in svojega srca, ne more odžejati nobena zemeljska voda. Ta ostanejo neuresničena in žeja nepotešena, če podobno kot žena iz omenjenega evangelijskega odlomka, dan za dnevom iščemo srečo tam, kjer je ni, ali pa je le kratkotrajna. Kajti nobena zemeljska stvar ali dobrina nas popolnoma ne osreči. Čez čas nas življenje, podobno kot Samarijanko, kvečjemu le izprazni, zlomi, nas odtuji od sebe in drugih.

Žejna sem – žejen sem! Daj mi piti! Jezusove besede »daj mi piti« tudi vsakega izmed nas drage sestre, dragi bratje vabijo, da se vedno znova spomnimo in si zapomnimo svojo žejo po Bogu in svojo potrebo po prenovi in očiščenju, katere smo, ob studencu žive vode, če to le želimo, lahko vedno znova deležni. Obenem pa nas te besede spodbujajo, da vedno znova željno zajamemo te vode iz studenca življenja – iz studenca evharistije, studenca nepresahljive Božje milosti, ki nam jo Jezus naklanja preko zakramentov. Žena pri vodnjaku je dolgo iskala resnico o sebi in o svojem življenju ter v pogovoru Jezusu nato vso to resnico tudi izpovedala. Z njenih oči so odpadle luskine in Jezusa vidi kot Mesijo – svojega Mesijo. Potrebovala je skorajda celo življenje, da je doživela ta trenutek razodetja. Tudi z nami je podobno. Ali si  upamo verjeti, da se lahko enako zgodi tudi nam? V intimni in zdravilni izmenjavi z Bogom – pri sveti spovedi? Ko skrušeni, osramočeni in »nečisti« smemo vedno znova prihajati k vodnjaku Božje ljubezni, da bi ponovno zajeli življenje, da bi zajeli »žive vode« in začeli novo življenje? Navdušena ugotovitev Samarijanke »vse mi je povedal, kar sem storila« tudi nas vabi in tudi nam trka na srce z vprašanjem: Ali si tudi jaz želim izvedeti vso resnico o sebi?, predvsem pa Ali si želim novega življenja, ker to sedaj ni takšno kot bi moralo biti? Pred tem pa je še kako pomembno, da najprej, tako kot Samarijanka, prepoznamo in sprejmemo svoje mesto v življenju, da spoznamo in sprejmemo najprej sebe v vseh svojih napakah in slabostih, da bi lahko sprejemali tudi druge in v tem sprejemanju nato tudi odkrili pravo svobodo Božjih otrok.

Žejna sem – žejen sem! Daj mi piti! S tem ko Jezus pije vodo, ki mu jo ponudi Samarijanka, ne preneha biti Jud in Samarijanka ostane to kar je, a se trdno oklene Jezusove poti. To opisano srečanje Jezusa s Samarijanko tudi nas vabi, da, drage sestre in dragi bratje, ljudem okoli sebe ponudimo vodo iz našega vodnjaka – ljudem druge veroizpovedi, pripadnikom drugih Cerkvá, ljudem drugačnega prepričanja in narodnosti ter da tudi sami okusimo vodo iz njihovega vodnjaka in kljub temu ostanemo to, kar smo. Kajti v naši medsebojni različnosti ne smemo videti grožnje in nevarnosti záse in za okolico, ampak priložnost za izmenjavo darov in za medsebojno bogatenje. V opisanem evangelijskem odlomku se je Jezus žélel srečati z drugačnimi, tujimi ljudmi, z ljudmi, s katerimi Judje v takratnem času niso želeli imeti stika. Zato smo tudi vsi kristjani povabljeni, da naproti drugim kristjanom, pripadnikom drugih Cerkvá, stopamo odprtega srca in odprtega duha. Najsi smo še kako različni med sabo, smo enakovredni in smo lahko drug drugemu v blagoslov, se lahko drug od drugega učimo in smo drug drugemu v oporo in v pomoč. Kajti vse kristjane nas med seboj povezuje vera v Jezusa Kristusa, v luči katerega drug v drugem gledamo in vidimo Božjega otroka. In le tam, kjer se ne vidi in se ne gleda ozadje, ampak nas druži in povezuje ta neizmerna Božja ljubezen in evangelij, le tam bomo zmogli podpirati in enakovredno sprejemati drug drugega. Le tam in le tako bo med nami viden in čuten ekumenizem. K temu nas vabi in spodbuja letošnja molitvena osmina za edinost kristjanov – k dialogu; k srečanju in izmenjavi darov; k skupni molitvi: k sprejemanju in razumevanju drugih. Da bi tudi sami, kot je Samarijanka odložila vrč in odšla v vas povedat drugim, da je Jezus Rešenik sveta, tudi kristjani odložili medsebojne zamere, prepire in bremena preteklosti ter se naprej napotili po skupni poti. Z vero, z zaupnim odnosom z Bogom, s hojo za Njim, s poslušanjem njegovega glasu in pogovorom v molitvi, je nam vsem, vsem kristjanom, dan izvir žive vode, ki teče v večno življenje. Zajemanje te žive vode – spoznavanje Boga in naš osebni odnos z njim sta ključni sestavini za dobre odnose z ljudmi, ki nas obdajajo. Bog vedno znova odpušča nam, torej lahko tudi mi vedno znova odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli. Bog nas ljubi in sprejema nas takšne, kot smo, zato tudi mi lahko ljubimo in sprejemamo druge takšne kot so.

Naj vsem nam, Bog, ki prebiva med nami in nas spremlja na vseh naših poteh podeli moči in milosti, da bomo vztrajali in se ne prestrašili svojega poslanstva – sprejemanja in poslušanja tudi tistih, ki so drugačni od nas; naj odstrani iz naših src vsako nasilje, težnjo po razlikovanju in izključevanju drugih, da bomo napredovali po poti edinosti kristjanov.

Tega, drage sestre, dragi bratje, iskreno želim vsem nam.

Gabika Vurcer

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.