Misel in čas – Gabika Vurcer – NOVO

Misel in čas 23.6.2019

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci – drage sestre, dragi bratje v Kristusu – prav lepo in prisrčno pozdravljeni!

Brezskrbni počitniški in dopustniški dnevi so pred vrati. Verjetno brez izjeme že vsi razmišljamo o težko pričakovanem oddihu, ko bomo vsaj za nekaj dni obrnili hrbet vsej naglici in napetosti, s katero se soočamo skorajda na vsakem koraku, in se vsaj malo spočili od vsakodnevnih obveznosti in skrbi domá, pa tudi v službi ter se predali in posvetili le svoji družini, svojim najbližjim, pa tudi svojim konjičkom.

K neki vrsti soočanja nas danes vabi tudi evangelist Luka. Pa ne k soočanju z prej omenjeno naglico, napetostjo in stresom, ampak k soočanju z Jezusom – natančneje k soočanju z našo odločitvijo glede sprejemanja Jezusa in mestom, ki mu ga v svojem življenju namenjamo.

Kot poroča omenjeni evangelist, je ob neki priložnosti, ko je  bil Jezus sam s svojimi učenci, le-te vprašal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovori učencev so bili različni, kakor so bile različne predstave ljudi o Jezusu. Naštejejo vse od Janeza Krstnika, do Elija, pa do tega, da je vstal eden od starodavnih prerokov. »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« je Jezus v nadaljevanju vprašanje naslovil neposredno na apostole. Če se je za odgovor na prvo vprašanje bilo potrebno le spomniti mnenja ljudi, je odgovor na drugo vprašanje bilo potrebno najti in poiskati pri sebi, v svoji notranjosti. Apostol Peter se ojunači in prvi izpove vero, saj jasno odgovori, da je zanj Jezus Božji Maziljenec; Božji Sin; Odrešenik.

Najbrž so tudi učenci imeli različne predstave o tem, kdo je Jezus, čeprav so takrat že čutili, da je nekaj posebnega in slutili, da je on težko pričakovani Mesija. Zato so ob Jezusovih besedah »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, veliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili in tretji dan bo vstal«, verjetno bili kar presenečeni, mogoče celo razočarani ob njegovih odkritih besedah, kaj ga čaka v Jeruzalemu. Mesijo so si predstavljali čisto drugače – kot kralja, ki s svojo močjo in pomembnostjo vlada, vzpostavlja red in so mu vsi, brez izjeme, pokorni. Kot trpečega si ga nikakor niso mogli predstavljati, kakor tudi še ne doumeti, da sta trpljenje in smrt na križu neizogibno potrebna za odrešenje človeštva. Mogoče so celo podvomili o pravilnosti svoje odločitve – odločitve  o hoji za njim, saj jim Jezus z besedami »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj«, pove, da tudi njih, tako kot vsakega, ki mu je pripravljen slediti in postati njegov učenec, čaka podobna pot. Toda naj bo ta pot občasno še tako strma, ozka, zahtevna, mogoče celo neprijetna, je edina pot, ki vodi do cilja – do nebes in večnega življenja. Čeprav je na tej poti po eni strani neobhodno potrebno tudi odrekanje in odmiranje sebi ter ugodnostim ter lagodnostim življenja, po drugi strani vsakega, ki pogumno in vztrajno stopa po njej, čaka neskončna pridobitev, saj, kot pogovor z apostoli zaključi Jezus »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«

Isto vprašanje »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« je, drage sestre, dragi bratje, danes postavljeno tudi pred vsakega izmed nas. Kdo je Jezus Kristus zame? Kdo je Jezus Kristus zate? Je tudi za naju Jezus Kristus Odrešenik, Božji Sin, Beseda, ki je postala človek, da bi me odrešila in prinesla obilje Božjih milosti, ali pa je Jezus zame zgolj zgodovinska osebnost in nekdo, ki je ljudem nekoč in nekje sicer narédil veliko dobrega, je pa zame neskončno daleč in nedosegljiv? Ali pa ga doživljam kot pravega prijatelja, ki ima ne glede na vse, prvo mesto v mojem življenju in imam z njim vzpostavljen osebni in trdni odnos?

Prepričana sem, da se strinjate z mano, da današnji človek, ki okoli sebe in v sebi tolikokrat vidi in najde le praznino in razočaranje, človek, ki živi v nemiru in negotovosti, ki je obremenjen z uspehom in pomembnostjo, priznanjem in sprejetostjo v družbi, ta današnji človek, bolj kod kdaj koli prej potrebuje Jezusa. Pa naj si to prizna, ali ne. Bolj kot kdaj koli potrebuje Njegovo ljubezen, usmiljenje, odpuščanje; potrebuje njegovo zveličanje. Že starozavezni prerok Zaharija nam zatrjuje, da vsakega, ki sprejme Boga čaka drugačna prihodnost –obilje Božjega usmiljenja, upanja, naklonjenosti in še nešteto Božjih milosti. Bog je to obljubil Davidovi hiši in to velja tudi danes – tako za vsak posamezni narod, kot za vsakega človeka. Za vsakega izmed nas je Bog iz svoje brezmejne ljubezni na svet poslal svojega Sina, da bi se nihče kdor vanj veruje ne pogubil ampak imel večno življenje – ta zastonjski dar, ki smo ga prejeli pri zakramentu svetega krsta. Apostol Pavel v Pismu Galačanom, tudi vse nas, kristjane, spominja, da smo s krstom postali novi ljudje, saj smo oblekli Kristusa in mu postali podobni, zato naj se nihče ne čuti več ali manj vrednega od drugega, pa najsi je moški ali ženska, svoboden ali suženj, črn ali bel. Vsi smo enaki, vsi smo Kristusovi. Polaga nam na srce, da temu stanu primerno tudi živimo.

Kakšen bo torej naš odgovor na zastavljeno vprašanje?

Če je Jezus resnično naš učitelj in smo mi resnični njegovi učenci, bomo živeli po njegovih zapovedih in odgovor na vprašanje »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« bo dal način našega življenja – ne naše besede, ki jih tolikokrat z lahkoto in brez pomisleka izgovorimo, ampak naša dejanja.

Naj zaključim z kratkima zgodbama, ki govorita o ponižnosti, predvsem pa sprejetju Jezusa v življenje. Nek učitelj, ki se je imel za zelo pametnega, je prišel k judovskemu duhovniku in mu rekel: »Toliko knjig sem prebral in študiral sem več let. Z Bogom pa se še nisem srečal.« Duhovnik mu je odgovoril: »Verjetno si se še premalo ponižal. Kdor se zanaša le na svoje dosežke, je vzvišen in poln samega sebe, bo težko srečal Boga.« Druga zgodba pa govori o duhovniku, ki je bil v gosteh pri nekem učenem človeku. Ta je svojega gosta presenetil z vprašanjem: «Povejte mi, kje biva Bog?«  Duhovnik mu je smeje odvrnil: »Mar ni ves svet poln njegovih veličastnih del?« Učenjak je nato sam odgovoril na svoje vprašanje: »Bog biva tam, kjer mu naredimo prostor! Le tam se lahko osebno srečam z njim.«

Drage sestre, dragi bratje! Želim vam, da tudi v prihajajočih dopustniških dneh v svojem srcu ohranite, ali pa ponovno najdete, prostor za Jezusa, svojega prijatelja in Odrešenika, da bi lahko ob obilici počitniških radosti ter lepih in prijetnih dogodivščin, ki vas čakajo, v tihoti svojega srca doživeli in začutili tudi bližino Boga in njegovo neizmerno ljubezen do vas.

Obilo blagoslova, predvsem pa Božje bližine vam želim!

Gabika Vurcer

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.