Župnija Bakovci

Šele dober teden nazaj, na pepelnično sredo, smo kristjani z obredom pepelenja, ki nas spominja, da smo vsi zapisani smrti, vstopili v postni čas. Praznovanje ter veselje božičnega časa, ki je še odmevalo v naših življenjih in srcih, smo zamenjali s spokornostjo in odpovedjo,  poglobljeno osebno molitvijo in z dobrimi deli ter s premišljevanjem o pomenu Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Tudi našega življenja se velikokrat dotakne kakšen križ; največkrat ga prepoznamo v obliki neozdravljive bolezni, nepričakovane in nenadne izgube najdražjih, ali pa kakšne druge večje težave, ovire, dvoma ali strahu. Verjetno ni človeka, ki bi v svojem življenju ne izkusil vsaj nekaj od tega. Ko se spopadamo s takimi težkimi stvarmi, se nam v naši človeški slabosti kaj hitro porajajo vprašanja: Zakaj ravno jaz? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Zakaj mi Bog ne da lažje poti? Zakaj mi vsaj enkrat ne prizanese? Prav Kristusovo trpljenje in njegov križ, o katerem bomo globlje premišljevali in ga doživljali v postnem času, nam je v takih trenutkih spodbuda in nam daje gotovost, da je svetloba velikonočnega jutra močnejša od vsakršnega trpljenja in smrti. Zato tudi apostol Pavel v Božji besedi spodbuja Filipljane, pa tudi vse nas, da naj ne posnemamo tiste, ki so sovražniki Kristusovega križa in naj ne prisluhnemo vsemu, kar nam obljublja ta svet, ampak naj zvesto in trdno hodimo po poti za Kristusom, v našo domovino, ki je v nebesih, kjer bo Kristus s svojo močjo preobrazil – spremenil naše telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.

O še enem spremenjenju nam govori Božja beseda – o Jezusovi spremenitvi na gori. Evangelist Luka nam poroča, kako je Jezus tri svoje učence –  Petra, Janeza in Jakoba, peljal na visoko goro molit. Ko so bili na gori, se je Jezus vpričo učencev spreménil. Evangelist Luka pravi, da »se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala«. Obsijala ga je luč, nepopisna lepota in svetloba, o kateri učenci niso niti sanjali, da obstaja. Pogovarjal se je z Mojzesom in Elijo, prerokoma iz stare zaveze, kar je potrjevalo resničnost Njegove dopolnitve, tega, kar so oznanjali preroki in kar so pričakovali ljudje. In glas iz neba jim je razodel: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!«

Tisti, ki ste kdaj hodili ali še hodite v gore, veste, kako težak, utrudljiv, a obenem tudi nepozaben je sleherni vzpon nanje. A je ves vloženi trud bogato poplačan z prelepim in čudovitim razgledom, svežim zrakom, tišino in mirom, ki nas objame na vrhu gore. Med zasluženim počitkom se lahko naužijemo lepot in bogastva, iz katerega pozneje, v sivem vsakdanjiku življenja, črpamo moč za premagovanje težkih trenutkov. Prepričana sem, da je tudi vzpon Jezusovih učencev na goro bil nepozaben; obenem pa tudi bogato poplačan. Ne le s čudovitim razgledom in počitkom na vrhu gore, ampak z nečim še večjim; z nečim še dragocenejšim: s podobo Jezusa. Učenci so ga na gori videli v popolnoma novi, drugačni luči. Doslej so ga poznali le kot človeka; kot moškega, ki se po zunanjosti ni kaj dosti razlikoval od njih. Čeprav so jim Jezusovi nauki in čudeži, ki jih je storil, dali slutiti, da je vendarle »drugačen« od njih, so šele zdaj spoznali, da je svet; šele sedaj so doumeli, da je njihov Učitelj res pričakovani Mesija, ki so ga napovedovali že starozavezni preroki in ki vsem ljudem prinaša zagotovilo, da jih čakajo mnogo večje in čudovitejše stvari, kot jih lahko ponuja svet. To spoznanje jih je navdalo z veseljem in s strahom obenem, saj so povrh vsega, iz oblaka, ki jih je obsenčil, zaslišali še glas Boga Očeta,  ki je Jezusa razglasil za svojega ljubljenega Sina, katerega je potrebno poslušati.

Na to visoko goro spremenjenja tudi danes vabi Jezus vsakega izmed nas, drage sestre, dragi bratje. Če se seveda le hočemo pridružiti Jezusu in se povzpeti nanjo. Vabi nas na to goro, če smo pripravljeni in odločeni v ta življenjski vzpon vložiti vse svoje moči in zastaviti vse svoje sposobnosti, predvsem pa brezpogojno zaupati spremljevalcu – Jezusu. Tedaj bomo, na koncu naše poti, vrh gore spremenjenja – našo domovino – nebesa, kakor pravi apostol Pavel v Božji besedi, tudi dosegli in na vrhu počivali v Božji bližini in sijaju neminljive Luči.  Pot do tja je dolga in strma; vodi čez kamne trpljenja in preizkušenj ter čez globeli nezaupanja in skušnjav. Jezus jih pozna. Tako kot je poznal apostolove, zato jih je tudi popeljal na goro.  Apostoli so potrebovali to izkušnjo Jezusovega spremenjenja, da so kljub vsem dvomom in strahu, godrnjanju in tarnanju, še naprej z zaupanjem hodili po Njegovi poti. Ob pomoči te izkušnje so lahko ostali Jezusu zvesti in so v svetu, v katerem so živeli, izvršili svoje poslanstvo, s tem, da so širili Jezusov nauk.

A ne potrebujemo take izkušnje spremenjenja tudi mi? Izkušnje, ki nam bo že danes odprla oči in izostrila čute, da najprej sami spoznamo in srečamo Jezusa, nato pa to svoje spoznanje in izkustvo ter Jezusov nauk oznanjamo v okolju v katerem živimo? Vsakemu izmed nas, drage sestre, dragi bratje, se že danes in nato vsak dan znova ponuja edinstvena priložnost, da podoživimo izkušnjo teh treh Jezusovih učencev. Za to se nam ni potrebno odpraviti kam daleč in se vzpeti na visoko goro. Le do domače ali katere druge cerkve je potrebno stopiti. Bela hostija, ki jo pri vsaki evharistiji duhovnik povzdigne po posvečenju, je ta isti Jezus iz gore – spremenjeni. V vsem sijaju in neminljivi svetlobi velikonočnega jutra, nad katerim glas Boga Očeta razodeva vsakemu izmed nas »Ta je moj Sin, Izvoljenec, njega poslušajte!»

Da, danes sem jaz na vrsti; danes si ti na vrsti, moj brat, moja sestra, da te evangelijske besede »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!«, podobno kot tri Jezusove učence, prevzamejo, prestrašijo in razveselijo obenem.  Da nam dajo moči in  trdnosti, da v tem svetu, kljub vsem nasprotovanjem in kritikam, ostanemo zvesti Jezusovemu nauku in ga širimo tudi naprej. Jezus računa na nas, da to storimo. To bomo zmožni in to smo zmožni uresničiti enako dobro, kot svetopisemski liki, ki jih poznamo; če bomo le zaupali Jezusovi poti. Tudi k temu nas vabi Božja beseda; tudi k temu nas vabi škofijski misijon – k neomajnemu zaupanju v Jezusa.

Zato naj bo post in postni čas, za vsakega izmed nas čas iskanja neštetih možnosti in priložnosti, ki nas bodo preko zaupanja v Jezusa, popeljala na goro spremenjenja. Naj bo to čas, ko se bomo v molitvi, pri sveti evharistiji, pri sveti spovedi, ob branju Božje besede  naužili Jezusove bližine in lepote ter iz te lepote črpali moč in upanje v premagovanju vsakodnevnih križev in težav.

Nešteto takih vzponov in srečanj, drage sestre, dragi bratje, želim slehernemu izmed nas.

Gabika Vurcer