Misel in čas 21.01.2018, Gabika Vurcer – NOVO!

Misel in časZ nedeljo Jezusovega krsta, ki smo jo obhajali dva tedna nazaj in na katero smo se spominjali ne le Jezusovega krsta, ampak tudi začetka njegovega javnega delovanja, smo zaključili liturgično praznovanje božiča – čas veselega in radostnega praznovanja rojstva Mesije. Skorajda prepričana sem, da smo se to nedeljo vsi spomnili svojega krsta – dneva, ko je vsak izmed nas postal ljubljena hči in ljubljeni sin in ko je vsakega izmed nas Jezus poklical po imenu ter povabil Hodi za menoj. Tako kot je, kot nam danes poroča evangelist Marko, s skorajda istimi besedami »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi«, poklical Simona in njegovega brata Andreja; preprosta ribiča, ki sta v Galilejskem jezeru metala ribiške mreže. In ko malo naprej Jezus zagleda še Jakoba in njegovega brata Janeza, prav tako ribiča, pokliče še njiju. Vsi štirje takoj pustijo vse in gredo za njim. Kljub temu, da ne vedo kaj jih čaka. Kljub temu, da Jezusa ne poznajo. Čeravno so do sedaj ves svoj čas, ves napor, delo in energijo vlagali v ribolov, v trenutku in brez pomišljanja zapustijo vse in gredo za njim. Da bi postali njegovi učenci in njegovi sodelavci.

Tudi mene in tebe, draga sestra, dragi brat je Jezus izbral in poklical; ne le po zakramentu svetega krsta, ampak nas vabi in kliče vsak dan znova. Ne tako »iz oči v oči« ter jasno in neposredno, kot je povabil prej omenjene ribiče, ampak nam največkrat spregovori preko majhnih, neopaznih in vsakodnevnih stvari; preko bližnjih – veselih in srečnih ali tistih ubogih in pomoči potrebnih; spregovori nam in se nam približa v preizkušnjah in trpljenju; največkrat pa v trenutkih tišine in zbrane molitve.  Pa slišimo njegov klic? Smo ga pripravljeni slišati in stopiti za Njim? Ne oditi nekam v neznano in daleč vstran, ampak stopiti na pot ljubezni, spoštovanja in sprejemanja; na pot spreobrnjenja. Mislim, da nas predvsem na to pot – na pot vedno vnovične in vnovične spreobrnitve vabijo Jezusove besede Hodi za menoj! In verjamem, trdno verjamem, da jih še znamo slišati in jim še znamo prisluhniti. Če le hočemo. »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« nam Jezus, tako kot svojim učencem, ki jih je poklical in jim odprl srce za Božjo ljubezen, danes govori tudi vsakemu izmed nas. Naj nas ne plaši njegov klic, saj od nas ne zahteva ničesar pretresljivega ali izjemno velikega, ampak nas le vabi, da se tukaj in sedaj, v tem življenju in stanu, ki ga živimo, vsak dan znova zavestno odločamo za dobro in tako ustvarjamo lepši, boljši in bolj Božji svet. Svet veselja, pravičnosti, edinosti in miru. Prav slednjega – miru, ki smo si ga v minulih božičnih in novoletnih praznikih tako radi zaželeli, v današnjem svetu še kako primanjkuje. Ne le tistega miru – časa brez vojne in nasilja, ampak tudi miru v naših družinah, pa na delovnem mestu, v medsosedskih odnosih, pa osebnega, notranjega miru – miru srca, ki ga danes tolikokrat in skorajda na slehernem koraku po nepotrebnem vznemirja toliko praznih besed in obljub. »Mir je bogastvo, je vrednota in je Božji dar« – tako so se glasile uvodne besede v pozdrav miru, ki smo si ga, s preprostim stiskom roke, minulo nedeljo v naši cerkvi podelili med sabo. Da, mir je Božji dar. Čeravno smo vsi poklicani, da delamo za mir in najsi se še tako in na vse pretege trudimo, miru sami ne moremo vzpostaviti. Kot sleherna stvar, je tudi mir Božji, zastonjski dar; je Božja milost, za katerega prosimo v vztrajni in predani molitvi.

K taki vztrajni in predani molitvi nas tudi letos vabi molitvena osmina za edinost kristjanov, ki jo vsako leto obhajamo v tednu od 18. do 25. januarja. Letos klic k molitvi za edinost vseh kristjanov prihaja iz Karibov v Srednji Ameriki. Za izhodišče molitev in razmišljanj, ki jih od četrtka poslušamo pri bogoslužjih,  pa so tamkajšnji kristjani, ki tudi pripadajo različnim krščanskim cerkvam, izbrali svetopisemsko vrstico iz Stare zaveze, natančneje iz Mojzesove hvalnice, zapisane v drugi Mojzesovi knjigi: »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna!« V tej hvalnici, njen del kot psalm vedno pojemo pri velikonočni vigiliji, Izraelski narod skupaj z Mojzesom poveličuje in opeva Boga ter njegov poseg v njihovo zgodovino. Bog je namreč slišal vpitje Izraelskega ljudstva v egiptovskem suženjstvu; videl je njegovo bedo in izkoriščanje. Ni jih zapustil in ni pozabil nanje, ampak jih je s svojo mogočno roko izpeljal iz egiptovskega suženjstva; jim v svoji mogočnosti odprl pot, da so po suhem šli čez morje; v svoji dobroti in usmiljenju je rešil njihova življenja; življenja izkoriščevalcev, faraona in njegovih vojakov, pa je uničil. Kajti Bog je Bog življenja; je Bog, ki osvobaja in odrešuje; je zvest Bog; je Bog, ki vedno izpolni svojo obljubo.

Tudi zgodovina kristjanov Karibskega otočja je, podobno kot zgodovina Izraela, zaznamovana s ponižujočim in človeka nevrednim suženjstvom – večina jih je namreč potomcev nekdanjih afriških sužnjev – ljudi, ki so bili brez svobode, brez pravic, brez slehernega človeškega dostojanstva. Danes je svet sicer rešen tovrstnega izkoriščanja in lastninjenja ljudi, smo pa še vedno priče drugačnega zasužnjevanja in poniževanja: preko nasilja, raznoraznih prevar, goljufij, prisilnega dela, trgovine z ljudmi. Odrešujočo svobodo tudi danes, kot nekoč Izraelcem, lahko prinese mogočna Gospodova desnica, njegova dobrota in usmiljenje ter naša skupna molitev.

Moč molitve, drage sestre, dragi bratje se je že pokazala v mnogih preizkušnjah in potrebah; tako tistih osebnih v življenju posameznikov, kot tudi v zgodovini Cerkve. Kaže se preko neštetih milosti, ki so nam bile naklonjene po vztrajni molitvi. In prepričana sem, da se moč molitve lahko pokaže vedno znova. Tudi danes. Tudi v mojem in tvojem življenju. Tudi v prošnji »da bi bili vsi eno«; tudi v prošnji za edinost vseh kristjanov. Kajti »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna.«

Gabika Vurcer

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.