Župnija Bakovci

 

UVOD

 

Molim te, Gospod! Tebe, ki si na skrivnosten način prisoten tukaj in med nami. Verujem, da si med nami. A moja vera je včasih tako krhka in tako šibka. Dovoljujem, da me življenje vedno znova postavlja v dvome in mi jemlje vero vate. Vate, ki si prostovoljno in mirno, v neskončni ljubezni do nas, vedoč, da te čaka smrt, prehodil križev pot od Pilatove sodne dvorane do Golgote.

 

Gospod, pomagaj mi, da znova odkrijem tvojo neskončno zvestobo Očetu in ljubezen, s katero si se daroval, trpel in umrl na križu za nas. Tudi zame. Želim, da mi nobena stvar tega sveta ne jemlje vero in zaupanja vate. Zato te ob premišljevanju tvojega trpljenja hočem vedno znova prositi: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo prinašala smisel, upanje, ljubezen in gorečnost v moje življenje.

 

 

1. POSTAJA

JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Bil si nekaj tako zelo posebnega. Ozdravljal si ljudi, delal čudeže, obujal mrtve, tolažil žalostne, nisi obsojal grešnike. Pa te vseeno nekateri niso marali. Želeli in dosegli so tvojo obsodbo. Še pred tem pa te je množica ljudi zasmehovala in poniževala ter pljuvala po tebi. Množica, ki ti je še včeraj vzklikala in te tako veselo ter navdušeno pozdravljala. Ti pa obsodbo, čeprav smrtno in sramotno, mirno in vdano, brez sleherne besede, sprejmeš. Da izpolniš Očetovo voljo.

Gospod, tudi sama sem »obsojena« na življenje, ki ga živim. Na življenje v stánu, ki prinaša tudi križe in težave. In tegobe. Brez Tebe in brez vere postane vse tako nesmiselno, tako brezvredno in tako brezizhodno. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, da ponižnega srca sprejemam življenje v katerem živim, da sprejmem ne le dobre, ampak tudi slabe stvari.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

2. POSTAJA

JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Kot največjemu morilcu in razbojniku ti naložijo križ na rame in te naženejo na Kalvarijo. Kot da telesne bolečine, ki ti jih je prizadejala roka okrutnih vojakov v minulih urah ne bi bile dovolj. Kot da posmeh in ponižanje že ni dovolj prizadel tvoje duše.  A ti, ranjenega telesa in žalostne duše, križ brez besed sprejmeš. Tvoje krvave roke se tako čvrsto oklenejo lesa.

 

Pa moj križ? Čeprav se ne dá primerjati s težo, bolečino in ponižanjem, ki si ga premagoval ti, se mu vseeno upiram in bežim pred njim. Godrnjam in stokam in vneto iščem krivce zanj. Kolikokrat bi ga najraje naložila in predala komu drugemu. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo trpljenju dajala smisel in kazala cilj. Vero, da sprejmem, se oklenem in nosim svoj križ.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

 

3. POSTAJA

JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Križ je težák, pretežak zate, Gospod. Izmučen in izčrpan, ranjen in krvaveč, delaš korak za korakom v tem dopoldnevu. Med razjarjeno množico ljudi, ki privoščljivo in brez sramu vpije in porogljivo spremlja tvojo kalvarijo, s težavo stopaš naprej in proti koncu. Klecava kolena, prebičane nogé in roké  ne zmorejo več… Hrbet zaskeli in zaboli pod težo križa, ki se prvič zruši nate.

Življenje je včasih tako zelo težko in naporno. Pot postane enostavno prestrma zame. Moji poizkusi, da se obdržim na nogah so brezuspešni. Teža dneva, ki z vso silo naenkrat zgrmi nadme, me v trenutku pokoplje pod sabo. Razočarana, obupana in osamljena obležim. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki me bo opogumljala, da zaradi padcev ne zapadem v obup in malodušje.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

 

4. POSTAJA

JEZUS SREČA SVOJO ŽALOSTNO MATER

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

V množici ljudi opaziš znani obraz: O, mati! Zakaj ni vsaj tebi prizanešeno? Kako težák in bolečine poln trenutek záte, Gospod. Pa tudi za tvojo mater, ki krvavečega srca le vije svoje roke in briše grenke solzé. Srce ji para tvoj od bolečine, potú in strjene krvi spačen obraz. Srečata se s pogledi in ti nadaljuješ pot. Ni časa in ne priložnosti za slovo. O, ljuba Mati!

Težko si zamišljam, da se mojemu otroku dogodi kaj bolečega in strašnega. Da bi se morala ločiti. In v takih okoliščinah. Kako težko je pustiti za seboj ljudi, ki jih imam rada. Ljudi, ki me delajo srečno. Kako grenko je izkustvo nenadnega odhoda; odhoda brez slovesa. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo napolnjevala srce z zaupanjem vate, da se v težkih in čustvenih trenutkih slovesa ne vdajam žalosti in obupu.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

 

5. POSTAJA

SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU KRIŽ NOSITI

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Veliko ljudi te spremlja na tvoji poti. Pot polno trpljenja prekriža preprost kmet – Simon iz Cirene. Na ukaz vojakov njegova roka seže po tvojem križu in njegove rame ponudijo oporo in naslon tvojim. Utrujen in izmučen sprejmeš pomoč. Kakšno olajšanje občuti tvoje, od ran, telesnega napora in od sončne pripeke ter žeje oslabljeno telo, Gospod. Pomaga ti nositi težo lésa in prehoditi del poti, ki ti je namenjen.

Tudi sama kdaj pa kdaj le »na ukaz« pomagam bližnjim, čeprav od daleč vidim njihovo stisko. Tudi sama kdaj pa kdaj le »na ukaz« sprejmem pomoč bližnjega, čeprav se mi že od daleč ponuja.  Upiram se križu – in upiram se pomóči. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki v srce vnaša ponižnost in hvaležnost, s katero bom sprejela ponujeno pomoč, ki mi  bo olajšala breme.  

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

 

6. POSTAJA

VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Gospod, vidim s kakšno težavo stopaš po poti. Koliko napora je potrebno za vsak tvoj korak. Kaplje krvi in potú, na prašni in kamniti cesti, puščajo sled za tabo. Za trenutek utihne oglušujoč krohot in vzklikanje ljudi, ki odmeva od zidov. Pred sabo zagledaš sočuten obraz in stegnjeno roko Veronike, ki ti z ljubeznijo in nežnostjo ženske obriše pot s tvojega obraza.

Velikokrat ob svojih težavah pozabljam ali pa spregledam lepe in svetle trenutke življenja, ki se mi ponujajo. Se ne ustavim, niti ne dovolim ljudem, da mi polepšajo vsakdan. Ujeta v žalost in slabo voljo vidim le sebe in svoje trpljenje. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki mi bo odprla oči in srce tudi za lepe in vesele trenutke življenja. Daj mi moči, da se bom bolj kakor na okolico, ozirala na človeka, ki potrebuje moje sočutje.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

7. POSTAJA

JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

 

Opoldanska vročina je neznosna, glas razjarjene množice para ušesa. Les je tako težák. Težak zaradi tvoje utrujenosti in zaradi zaslepljene surovosti in obsojanja ljudi okrog tebe. Ne gre več… Telo ne zmore, nogé ne ubogajo, rame se šibijo in rane zopet tako skelijo. Oči gledajo suho, prašno pot. Križ z vso težo udari po ledjih, ko drugič padeš pod njim.

Kolikokrat padem na istem mestu. Pri skoraj istem koraku. Se preprosto spotaknem pri istem kamnu. Vsak naslednji padec je trši in težji od prejšnjega. In vsako nadaljevanje poti zahteva več moči in napora od mene. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi pravo in gorečo vero, ki me bo napolnjevala z močjo, da vedno znova vstanem, odpustim in stopim naprej.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

8. POSTAJA

JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Preproste jeruzalemske žene, vidno pretresene, jokajoče in vzdihujoče, nemo gledajo tvojo kalvarijo. Sočutno te spremljajo s pogledi in zmajujejo z glavo. Kot da ne morejo verjeti, da se sploh lahko to dogaja tebi, Gospod. Ti pa se ustaviš in jih, čeprav izmučen, kot vedno – tolažiš: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!«

 

Tudi sama se velikokrat znajdem sredi množice, ki obsoja, a le z glavo zmajujem nad povzročeno krivico. Nato pa malodušno stopim naprej. Vidim in občutim le svojo bolečino, ne vidim in ne zmenim pa se za ljudi, ki so potrebni tolažbe. Kako daleč od srca so tedaj tvoje besede o jokanju, Gospod. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki me s svojo močjo iztrga iz zaverovanosti v svojo bolečino, in vero, ki bo v meni vzbudila sočutje tudi do bližnjega.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

9. POSTAJA

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Vidiš skorajšnji konec poti, Gospod. Kaplje krvi in potu zamegljujejo pogled na Golgoto, ki se razprostira pred tabo. Pogled na kraj, kjer bo kmalu vsega konec. Konec trpljenja, bolečine in konec sramote. Noga zadane ob kamen, telo se opoteče in s krvjo ter znojem prepojena obleka ostró zareže v razbolele rame. Še tretjič padeš pod križem.

Gospod, sama velikokrat tik pred koncem poti omagam in se predam. Le zakaj bi nadaljevala pot in podaljševala trpljenje? Naveličana in obupana obležim na tleh. Poteptana in pozabljena težkó zberem moči za ponovni dvig in za nadaljevanje poti. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki me bo krepila s pogumom in vztrajnostjo, da se v boju ne predam in ne obupam.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

10. POSTAJA

JEZUSA SLEČEJO IN MU DAJO PITI KIS, POMEŠAN Z ŽOLČEM

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Množica, ki je tako glasno spremljala tvojo kalvarijo, je ostala ob vznožju hriba in zdaj le od daleč opazuje tvoje težke in zadnje korake. Ob tebi so le še vojaki, ki osornih in mrkih pogledov ter brez sramu trgajo obleko s tvojega ranjenega in utrujenega telesa. Brez slehernega spoštovanja do človeka.

Kako razgaljena se počutim tudi sama, ko ljudje brez sramu grebejo po meni, sprevračajo moje besede, obračajo moja dejanja! Mi podtikajo in jemljejo dobro ime. Mi jemljejo dostojanstvo. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki me bo s svojo trdnostjo podpirala in pomagala, da ohranim ponos tudi tedaj, ko me kdo zaničuje; tudi tedaj ko ne čutim spoštovanja.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

 

11. POSTAJA

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Na smrt utrujenega te razpnejo na križ. Vojak zavihti kladivo in odmev njegovega enakomernega udarjanja po žebljih se meša s kriki bolečine, ki prihaja iz globočine tvojega krvavečega srca, Gospod. A ne prenehajo. Tvoje roké in nogé z žeblji neločljivo povežejo z lesom. In zemlja željno srka kri, ki kaplja s tvojih ran.

Včasih me navdaja občutek, da tudi mene  pribijajo na križ. Z besedami,  z nerazumnimi in zahrbtnimi dejanji, ki se kot ostri žeblji zajedajo v moje  srce  in v mojo dušo. Preslišijo glas moje duše, ki kriči in ječi od bolečine. Pa enostavno ne prenehajo. Najbolj bolijo žeblji najbližjih ljudi. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo v ranjeno srce in dušo prinašala mir in spokoj. Daj živo vero tudi mojim bližnjim.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

12. POSTAJA

JEZUS UMRE NA KRIŽU

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«, praviš, viseč na križu. Tudi v najhujših bolečinah in v smrtnem boju še vedno prosiš za svoje sovražnike. Za svoje morilce. In razbojniku, ki je križan s tabo, obljubiš skorajšnje snidenje v raju. Čeprav zapuščen in po krivici obsojen, zaupaš  Očetu. V njegove roke izročiš svojo dušo. Konec je tvojega zemeljskega življenja, Gospod. Skupaj s tabo umre na križu. Umre pa tudi bolečina, trpljenje in sramota.

Ko se mi godi krivica, enostavno ne zmorem iz srca reči: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Tedaj jokam in stokam in ne odpuščam, se ne odločam in ne ljubim, kot si ljubil ti. Ne vidim luči in svetlobe, ki me čaka. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo srce preplavljala s zaupanjem in z usmiljenjem, s katerim bom povzročeno krivico odpuščala.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

13. POSTAJA

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Preden te snamejo s križa, vojaki preverijo, če si zares mrtev. Tvoje mrtvo telo položijo v Materno naročje. Kot nekoč novorojenca, te danes zopet pestuje. Mrtvega in zadnjič. In še zadnjič pogladi tvoje lase in z rokó poboža obraz. Težko ji je verjeti, da je v tvoji smrti  nekaj svetlega, nekaj lepega. Nekaj, v kar lahko vsi upamo in verujemo.

Tudi moji upi in moje sanje včasih umrejo. Mrtve se znajdejo v mojem naročju. Srce pa ostane prazno in vse okoli mene se podira.  Težko verjamem, da ima vse svoj smisel in vse svoj namen. Tudi trpljenje in bolečina, ki dásta neprecenljivo vrednost življenju. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo v svoji neomajnosti raztrgala in me rešila zemeljskih spon in vezi.

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

14. POSTAJA

JEZUSA POLOŽIJO V GROB

 

Molimo te Kristus in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Mrtvega te ovijejo v povoje in dajo v grob, izklesan v skalo, ki ga odstopi Jožef iz Arimateje. Pred vhod pa zakotalijo velik kamen. Zastražijo ga oboroženi in na vsak gib prežeči vojaki. Za vsak slučaj. Kljub neveri se pri njih pojavlja vprašanje: Kaj pa če bo vendarle vstal? Kaj pa če je vseeno res?

Tudi sama sem veliko stvari »pokopala«. Ne le mrtvih ljudi, ampak tudi žive, v katere enostavno več ne verjamem in jim ne zaupam in so zame preprosto mrtvi. Pokopala upe in želje in hrepenenja. In grob zapečatila z ogromno skalo, da bi tisto onkraj ne vstalo in znova ne zaživelo. Zato te prosim: GOSPOD, POMNOŽI MI VERO! Daj mi vero, ki bo življenje napolnjevala z upanjem in z gorečo ljubeznijo do Tebe, prežela vse moje misli in vsa moja dejanja. Pomnoži mi vero, da me preoblikuje v novega človeka!

 

Usmili se nas, Gospod.

Usmili se nas.

 

ZAKLJUČEK

Moj Gospod! Globoko v sebi in skrite v notranjosti nosim bolečine in rane križevega pota življenja. S svojim trpljenjem jih vedno znova spreminjaš v orodje odrešenja in mi daješ delež večnega življenja. Zato te ponižno prosim, ne dopusti, da bi bila zame vrednost tvojega trpljenja izgubljena. Naj vedno znova, še posebej pa takrat, ko mi bo najtežje, v tvojem trpljenju najdem milosti, ki mi bodo pomagale v ljubezni in zaupanju križ nositi, ga darovati ter živeti in umreti v upanju na vstajenje.

 

Gabika Vurcer