Božično razmišljanje – 24. 12. 2011 – Gabika Vurcer

Sveti večer je danes. Še en sveti večer. Že … Pa saj je vseeno, kateri po vrsti že. Tako enak vsem prejšnjim, pa letos vendarle tako drugačen od vseh!

Ob pogledu na te vesele obraze in tako iskrene ter pričakovanja in posebnega žara polne poglede naših otrok mi misli nehote uidejo nazaj. Nazaj v moja otroška in v moja brezskrbna leta.

Njihovi  »veliki« pogledi v meni nepričakovano obudijo vse tiste, tako lepe in tako prijetne in še vedno tako »žive« spomine na otroške dni. Spomine na vso otroško sanjarjenje in veselo pričakovanje. Spomine na božične večere, ko zaradi čakanja, veselja in razburjenja zvečer skorajda zaspati ni bilo mogoče… Spomine na čas brez naglice in napetosti ter spomine na čas brez tako nepotrebne obremenjenosti. Z različnimi stvarmi in v zadnjem trenutku.

Pa sem že davno prerasla otroška in brezskrbna leta. Prerasla te «velike« oči in otroško sanjave poglede…

 

Sveti večer in Božič. Ta, zame še vedno najlepši in najdražji praznik leta. Še vedno tako poseben in tako slavnosten. Še vedno tako skrivnosten in čaroben! Skoraj pravljično čaroben!

V teh zadnjih letih tako vsiljivo viden in opazen v svoji zunanjosti. Vsepovsod toliko svetlobe in glasbe. Krašenje in naglica. Praznični domovi in različna praznovanja. Vsi ti smejoči se možje:  Miklavži in Božički in dedki Mrazi.

Vse to, kar bi naj pričaralo tisto »pravo« praznično vzdušje. Na zunaj in za druge. Pa ne za nas in ne zame.

 

A se vsa ta svetloba tega posebnega večera – ne tista zunanja in tako vsiljiva – ampak tista  neugasljiva in tista »ta prava« luč; a se vsa ta glasba prihajajoče se noči – ne tiste glasne popevke – ampak ljubeča se melodija srca in ljubezni,  tako nežna  in spokojna; in a se vsa ta tiha in sladka sreča v teh prazničnih dneh odraža tudi v vas??

A je vso to toploto –  toplino ljubezni in doma, tako ohrabrujočo in spodbudno; in a je vso to nepopisno in neprimerljivo radost tega večera in te noči,  v teh dneh najti tudi v vas?

A na ta še en sveti večer vse te stvari v vsej svoji polnosti  prevevajo tudi vas in ne le mene?

 

In ko v mislih spremljam Jožefa in Marijo na njuni življenjski poti, me kar preplavi misel, da je tudi naše življenje le eno samo potovanje. Potovanje brez razdalje in časa, in potovanje od nevednosti k spoznanju.

Kar miru mi ne da ta misel, da je tudi naše življenje kot potovanje Jožefa in Marije, ki, ne vedoč, kaj ju čaka, tako vdano in tako ponižno sprejmeta božji načrt in stopita na vnaprej določeno jima pot. In kot že neštetokrat poskušam tudi tokrat ponovno razumeti in ponovno dojeti to njuno predanost in vdanost. Njuno skoraj »slepo« sprejemanje vsega. Pa saj pravzaprav ni ničesar, kar bi morali razumeti in dojeti. Saj gre le za neomajno zaupanje in vero! Izbrana sta, poslana sta in brez pomisleka sprejemata pot. Z zaupanjem.

A ni tudi naše življenje brez Zaupanja in Upanja tako  »težko« in na trenutke skoraj brezizhodno, da v vsej svoji nemoči lahko le omagamo pod vso njegovo težo? Kaj ni brez vnovičnega in vnovičnega rojstva Njega v našem srcu in brez miru ter zadovoljstva, ki nam ga lahko prinaša le On, tako »težko«, da se kar šibimo pod težo vsakega dneva?

 

Marija z Jožefom na poti.

Z Jožefom – tako pozornim in tako skrbnim, ki z nam nerazumljivimi dejanji skrbi za zaupana mu življenja in v svoji preprostosti posluša in do zadnje podrobnosti izpolni vse božje namige. Pravi oče in nenadomestljiv oče!

Tudi moja in tudi naša vnaprej določena pot se je, začuda, začela nekega decembrskega se večera. Da izkusimo blagodejni mir in tolažbo. In koliko obljubljenih namigov in ponujajočih se opor nam dela družbo na tej poti!

Danes vem, na ta poseben večer, vem, da jih je vredno slišati in da jih je vredno videti. Da je vredno stopiti korak naprej in korak bliže. Sedaj vem, da se vedno lahko zanesem in da vedno lahko zaupam. Enostavna in zanesljiva pot skozi življenje – enostavna in zanesljiva pot do rojstva in do jaslic.

Pa ne le na sveti večer. Saj je vendar lahko vse naše življenje en sam sveti večer in en sam božič. En sam praznik vseh trenutkov in uric našega potovanja. Saj je vendar vsa naša pot le en sam advent – ena sama priprava na prihod in eno samo pričakovanje. Eno samo hrepenenje po ljubezni, miru in sreči!

In ali je v teh dneh tudi v vaši notranjosti kar zadišalo po tej ljubezni, po tem miru in po tej sreči? Tako mamljivo in vabeče, kot lahko zadiši le sveže pečena potica in kruh po naših domovih? So tudi pri vas zadišale in omamile in vabile vse te, tako pomembne stvari še enega svetega večera in še enega Božiča? Tudi v vašem in  ne le v mojem srcu?

 

Marija z detetom v naročju.

Tako mila in nežna, tako ljubeča in na kolenih ter Jožef, tako odločen, zaščitniški in tako »velik«, mi, sklanjajoč se nad preprosto zibel, nemo pritrjujeta in prikimavata. V srcu vem, da mi pritrjujeta.

Tako »živa« in tako »resnična« se mi tokrat zdita, ko me tako presrečno in spokojno gledata izpod pravkar postavljenega božičnega drevesa. Tako, kot sta me, vse do danes, do še enega svetega večera, dan za dnevom gledala in spominjala. In na nek način opominjala. Da dan za dnevom ne pozabim vabiti in da dan za dnevom ne pozabim čakáti na rojstvo. Da dan za dnevom ne pozabim dovoliti dnevom in večerom, da so ROJSTVO – in da jim preprosto ne pozabim dovoliti, da postanejo   – BOŽIČ!

 

Gabika Vurcer

Komentiraj

Sledi nazaj URI | Komentarji RSS

Napiši komentar.