Bilo je vredno – Gabika Vurcer

Koledovanje in koledniki. V minulih dneh neštetokrat slišane in neštetokrat izrečene besede. Velika in zahtevna, a hkrati veselja in skoraj otipljivega bogastva polna naloga. Oznanjati Jezusovo rojstvo in prinašati Njegov blagoslov; prinašati mir in pogum. V sleherni dom naše župnije. Od hiše do hiše. Od praga do praga. Potrkati na vrata vsakega doma…

Potihoma in zvedavo smo se Gašperji in Mihe in Boltežarji, sijoče zvezdice ter preprosti in razigrani pastirčki, tistega poznega popoldneva po božiču, zbrali pod okriljem domače cerkve. Odpravljajoč se na dolgo in počasno pot skozi našo »puščavo« in »goščavo«, smo, kot pred več kot dva tisoč leti trije modri, kot pred več kot dva tisoč leti pastirčki na tistih daljnih in samotnih poljanah, pokleknili pred Njim in prosili blagoslova. Da bi v tistem daljnem večeru rojeno Upanje in Luč, tudi sami ponesli po župniji. Da bi nam kazála pot in da bi bili tudi sami v blagoslov…
Vonj kadila je prebudil čute in zapeta pesem je še odzvanjala v srcu, ko smo stopili na pot, ki je čakála na naše korake in vabíla k svetlobi prižganih luči po domovih tega večera…

Zvedavi pogledi mladeži, prešerni obrazi gospodarjev; oči, ki so se zaiskrile in zasijale ob pogledu na vesele obiskovalce, so, kakor veter, ki je neusmiljeno bril okrog naših ušes, v trenutku izbrisale slednje, še tako skrivne in v zadnjem kotičku misli skrite dvome. Skoraj otroško, pred nami pravkar rojeno veselje, je na ustnice privabljalo skrivnosten, na trenutke kar blažen smehljaj… Pesem, ki je vzneseno zadonela v tišini zgodnje noči, roke, ki so segle po čelu in v nevidno tančico tega čudovitega zimskega večera vtkale še znamenja križa, roke, mirno počivajoč v naročju in sklenjene v molitvi, so naredile večer tako…sveti…
In srce je zadrhtelo ob solzáh veselja, ki so orosile oči ter nemo in potihoma spolzele po licih. Vztrepetalo ob vidnih sledeh bolečine in teže dni… In razigrano poskočilo v prsih vsakič, ko je začutilo objem, ali pa le dotik sorodnega srca… Ko je roka našla pot do druge roké. Se grelo v tistih toplih in mehkih, očem skritih, za ta večer pripravljenih in v globini preprostih ter predanih src najdenih jaslicah. Bilo jih je vredno iskati in najti. Vstopiti skozi na stežaj odprta ali pa sramežljivo priprta vrata. In biti preprosto vsaj trenutek ali pa dva tam… Onkraj vrat…
Pa čeravno najdene le v enem, še tako oddaljenem, skritem in v tišino hladne zimske noči ovitem domu, bi bilo vredno iti. Vredno najti jih. In vredno obiskati jih.
Kot pred več kot dva tisoč leti tam daleč…

Gabika Vurcer

Komentiraj

Sledi nazaj URI | Komentarji RSS

Napiši komentar.