Župnija Bakovci

Dragi  starši!

Kaj vaš otrok pričakuje od vas? Česa si od vas želi in kaj potrebuje in s čim ga lahko razveselite? Najbrž pričakuje, da mu boste dobri starši. Kar potrebuje in kar si želi, to dobi. Razveseliti pa ga je težko, saj se pogosto stvari, ki jo dobi, tako hitro naveliča. Zakaj je temu tako? Koliko manj smo imeli mi v svojem otroštvu, kaj šele naši starši, pa se zdi, da smo se bolj razveselili vsake stvari, več zadovoljstva je bilo v nas. Pa ne gre, da bi vzdihovali po starih časih, ampak da bi raziskali, kaj je danes drugače oziroma, kako je našim staršem uspelo ustvariti skrivnostno lepe in osrečujoče trenutke za svoje otroke.

Karel Gržan, znan teolog in pisatelj duhovnih knjig, je na predavanju, ki ga je imel na začetku šolskega leta za starše naših veroučencev, rekel: »Krivični smo. Otroke smo oropali njihove sreče. Nismo jim dovolili, da bi njihovi možgani razvili zaznavo postavljenih meja. Nismo jih naučili pomena besede ‘ne’, nismo jim postavili meje v uresničevanju njihovih želja. In ker nimajo postavljene meje, ne morejo biti srečni. Srečo namreč lahko človek doživi, kadar preseže postavljeno mejo. Brez jasne meje oziroma omejitve pa nikoli ni moč preseči meje in nikoli ni moč doživeti sreče.« Enostavno bi lahko rekli, da bi z »manj« dosegali »več«. Otroci imajo pravico, da bi jim omogočili srečo, nas pa je tolikokrat strah narediti predhodni korak in reči: »Na trening do dveh kilometrov greš peš. Najprej naloga, šele nato računalnik. Facebook do pol ure na dan. Mobi kartica 5 € za tri mesece. S praznovanja rojstnega dne, se vrni ob desetih…«

Zdi se mi, da je tudi pričakovanje povezano z doživljanjem sreče in medsebojne povezanosti. Spomnim se, kako smo pričakovali Miklavža, postavljali jaslice, se veselili Jezuščka, ki je prinesel darila, pa pametive oziroma tepežkanja, ko smo hodili od hiše do hiše in voščili: »Friški bo’te, zdravi bo’te in radi k meši ho’te.« Vse to je bilo povezano s pričakovanjem in daljše je bilo pričakovanje, bolj se je večalo veselje in priprava na dogodek.

Dragi starši, začenja se adventni čas. To je čas pričakovanja in priprave na božične praznike. Izdelali ali kupili ste adventni venček, ga nesli v cerkev blagoslovit in vsako nedeljo boste prižgali eno svečko več. To naj bo poseben čas v vaši družini. Poleg tega, da veste, da je to čas pričakovanja praznika rojstva Jezusa Kristusa, da traja nekaj dni manj kot štiri tedne, da je liturgična barva vijoličasta, da v tem času gremo k sveti spovedi, … je pomembno, da je to čas, ko si vzamemo več časa, ki ga preživimo z domačimi. Adventni čas naj postane čas, ko vaše dnevne sobe postanejo svetišča.

Čeprav je december še lahko poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, gneče na cestah zaradi snega in množice ljudi, ki želijo postoriti še to in ono, si vendarle moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.

Kako? Odstraniti moramo tatove časa in pozornosti! Kaj nam vzame vsak dan 24 ur našega dneva, še posebej v času dolgih večerov in zadrževanja v toplini domačih hiš ali stanovanj? Je to morda televizija s svojimi številnimi in brezkončnimi nadaljevankami? Morda brskanje po internetu ali vzdrževanje stikov s skoraj brezštevilnimi prijatelji na facebooku? Morda so to posedanja ob kavi ali šanku s prijatelji in razpravljanje o stvareh na katere sploh nimamo vpliva. Če vsak čisto zares pregleda povprečen dan ter iz njega izloči tisto, kar ni nujno in ne gradi njegove notranjosti in bližine z domačimi, bo gotovo vsak dan ostala ura ali dve, ki jo boste lahko svobodno oblikovali. Ste pripravljeni nekaj malega spremeniti?

Pred vami je nekaj predlogov za adventni čas v družini:

• Preden gredo otroci spat, se zberete okrog adventnega venca, prižgete svečko/i,e preberete misel iz adventnega koledarja ali iz svetega pisma in zmolite eno molitev.
• Po prihodu iz službe, namesto da bi prižgali televizor ali vzeli v roke časopis, pogledate k otrokom, ki delajo domačo nalogo in se pogovorite o vsebini, ki jo posluša v šoli. Pogovor lahko razvijete v smer povezave z vsakdanjim življenjem ali zgolj  poveste kakšno svoje doživetje iz časa šole.
• Dan pred veroukom (ali še boljše tisti dan po verouku) vzemite veroučno knjigo in zvezek vašega otroka in vam naj pripoveduje o tem, kaj je razumel od vsebine, ki so jo obravnavali pri katehezi.
• V soboto ali nedeljo lahko poiščete »Človek ne jezi se« ali katero od družabnih iger (obstajajo tudi takšne z versko vsebino) in se vsi zadržite v skupni igri in sproščenem pogovoru.
• Poiščite kakšen star izvod Svetega pisma (še posebej, če ima tudi slike) in ga skupaj prelistajte in preberite kakšen odlomek (zame kot otroka je bila posebej zanimiva pripoved o Samsonu).
• Vzemite katero od knjižic z božično zgodbo in jo preberite otrokom (prebere lahko tudi kateri od starejših otrok). Zanimivo je, če kdo zgodbo prosto pripoveduje. Pomagate si lahko tudi z adventnim koledarjem, ki so ga otroci dobili pri verouku.
• Darila ob božiču pripravite preprosto, domiselno in dajte jim pridih skrivnostnosti.

Tako bodo naši domovi postajali svetišča. Ob jaslicah, ki jih bomo postavili, jih blagoslovili in ob njih molili, bo (p)ostajala naša vera živa. Želim vam take žive in resnične vere, ki vam bo prinašala veselje v pričakovanju in praznovanju. Ne ustrašite se, ko je potrebno postaviti meje željam vaših otrok. Omogočite jim pričakovanje in ne oropajte jih sreče s prehitro zadovoljitvijo vsega. Saj je to »vse« veliko manj kot resnično potrebujejo – vas kot starše.

Blagoslovljen advent in veselo praznovanje praznika Jezusovega rojstva.

župnik, Franc Zorec