Župnija Bakovci

Adventni čas – najlepši čas leta! Čas veselega pričakovanja in čas neskončnega upanja. Za vse in za vsakega izmed nas.

Adventni venček, okrašen s štirimi svečami in s svetlečimi se okraski ter v tem, skoraj že zimskem času, spleten s svežim in dišečim smrečjem, je pripravljen in čaka… Iz šibja spletena ter okrašena zvezda na vratih pozdravlja in spominja. Prve podobe adventa po domovih. Ponekod že gorijo prve lučke. Prve božične pesmi in prve praznične oddaje. Praznično pogrnjene mize. Manjka le še ples snežink. Pa je vse to le zunanja podoba tega časa. Advent.
V cerkvi na adventnem venčku to nedeljo v tišini prižgemo prvo svečko. Namenoma v tišini. Da je slišati le prasketanje vžigalice, ki za trenutek ali dva prekine in zmoti spokojno tišino, ki me obdaja. Da vzbudi v meni pričakovanje na svetlobo. In da za trenutek ali dva zaposli moje misli in čute… Kje se boš tokrat rodil, Jezus? In kje boš tokrat ležal? Toliko domov te že čaka. Daj, pridi! Saj sem skrbno in toliko časa pripravljala prostor le zate… Pripravljen je in čaka te. Toplo in varno, mehko in prijetno ležišče te čaka. Ne na obrobju in ne na samotnem kraju. Ne nekje daleč in ne na prostem in mrzlem. Ampak tukaj, na toplem. Pri meni. V mojem srcu. Da bo tvoj dom. In ko prideš, ti posteljem z vdanostjo in s hvaležnostjo – z neskončno. In za vzglavje ti položim mojo radost in srečo – tako neizmerno. In pokrijem te z odejo molitve – tople, preproste in ponižne. Pobožam te s hvalo – z veličastno. Šepetajoče in drhteče, da se ne prestrašiš. In ubranim te z ognjem moje ljubezni – neugasljive! Glej, ogenj je prižgan in gori. Že nekaj časa. In razplamtel se je! Ne bo ti potrebno bežati. Ne tebi, niti meni… Pridi k meni! Vabim te in kličem te in čakam te! In ne neham te vabiti in klicati. In ne neham te čakati. Ne neham upati in ne neham pričakovati. Dokler ne prideš in dokler se ponovno ne rodiš v meni. Ne neham, dokler ne ostaneš!
Prasketanje vžigalice in nato – svetloba. In vse se v trenutku razsvetli. Vse se zablešči, kot da je pravkar, kljub mračnemu in turobnemu dnevu, vstopilo in vse obsijalo sonce! Pa saj je samo ena, v primerjavi z vsem ostalim, tako majhna, majcena svečka! Zazdi se mi, da se, s svojim plamenom in svojim plesom svetlobe, s tako otroško igrivim in veselim, kar radosti. Da. Radosti se, da je prva in tokrat edina! Prva, ki je prižgala upanje v meni in vzbudila pričakovanje v meni. Upanje na prihod. Pričakovanje na rojstvo. Na Luč. Prva svečka. Znanilka veselega pričakovanja in neskončnega upanja zame. Advent.

Bakovčanka