Misel in čas 19.2.2017 – Gabika Vurcer

Misel in čas - Gabika Vurcer

Le še ena nedelja nas loči od postnega časa – časa poglobljene molitve, odpovedi in dobrih del ter časa, ki pred nas postavlja križ in nas vabi k intenzivnemu premišljevanju Kristusovega trpljenja in njegove smrti. Božja beseda danes pred nas postavlja posebno podobo le tega – ljubezen. Natančneje ljubezen do bližnjega. Pred nas postavlja zapoved, ki jo je Jezus spolnjeval vse svoje življenje, tudi v trenutkih nepopisne bolečine in trpljenja, ko so ga njegovi bližnji pribijali na križ.

Ljubezen! Koliko pesmi,  knjig, filmov, razmišljanj je povezanih z njo. Dovolj je, da odpremo oči, stopimo med ljudi, prižgemo televizor ali radio, odpremo knjigo – vsepovsod je prisotna ljubezen v svojih najrazličnejših oblikah: ljubezen do staršev; ljubezen do prijateljev; ljubezen do otrok, do partnerja; ljubezen do poklica in dela; ljubezen do narave, pa do glasbe, športa. In nenazadnje je tu tudi ljubezen do življenja; ljubezen do samega sebe; do bližnjega; do Boga.

Prvo berilo iz tretje Mojzesove knjige nam v začetku najprej naniza  »pravila« ravnanja in obnašanja nas kristjanov do bližnjih, ko pravi »… Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvári svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv,…« in nato konča z drugo največjo zapovedjo, enako prvi  »… temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe…«.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Kdo pa je pravzaprav moj, pa tudi tvoj bližnji? Prepričana sem, da je sleherni izmed nas zdajle najprej pomislil na svoje domače – na svoje najbližje; na tiste, ki so nam ne le fizično blizu in tako rekoč »na dosegu roke«, ampak jih tudi dobro poznamo ter se seveda tudi dobro razumemo z njimi. Najverjetneje ob moj bližnji  pomislimo tudi na vse tiste, ki so nam »blizu« v mišljenju, govorjenju, prepričanju in, ki jih več ali manj redno ali pa vsaj občasno srečujemo. Verjetno smo istega mišljenja, da take ljudi oziroma te naše bližnje, ki  nam seveda ljubezen in naklonjenost tudi vračajo, nikakor ni težko ljubiti. Precej enostavna je spolnitev zapovedi ljubezni do teh bližnjih. Če smo čisto iskreni, je ljubezen do njih celo samoumevna. Pa so res le to naši bližnji? Verjetno je težko priznati, a gledano svetopisemsko, je moj bližnji tudi tisti, ki je lahko zelo, zelo oddaljen od mene; pa tisti, ki ga kot popolnega neznanca srečam na ulici; moj bližnji je tudi tisti, ki ima drugačno prepričanje in drugačne življenjske vrednote kot jaz; moj bližnji je tudi tisti, ki mi nasprotuje, mi teži, me s svojim ravnanjem prizadene in žali, mogoče mi celo škoduje. Da, tudi ti so moji bližnji. Ljubiti tega in takega bližnjega, pa je nekaj čisto, čisto drugega…

Jezus z besedami iz evangelija »Slišali ste, da je bilo rečeno: ´Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.´ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih«  tudi pred mene in tebe draga sestra, dragi brat, postavlja zapoved takšne ljubezni: ljubezni do sovražnikov. Učencem, pa tudi meni in tebi s temi besedami naroča, da naj ne ljubim le tiste, ki ljubijo mene  in mi ljubezen vračajo, ampak da ljubim tudi tiste, ki so moji nasprotniki; tiste, ki so do mene sovražni, me izzivajo; naroča mi, naj ljubim tudi tiste, ki mi na vsakem koraku želijo narediti nekaj slabega z obrekovanjem, opravljanjem, namigovanjem; pa tudi tiste, ki me s svojim ravnanjem žalijo, prizadenejo, ponižajo pred drugimi. Ampak…a je možno človeka, ki mi škoduje in me ponižuje, ljubiti? A je to Jezusovo naročilo sploh možno izpolniti?

Zgled take ljubezni nam je dal sam Jezus. Z besedami »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«,  je tudi v nepopisni in nepredstavljivi bolečini, ki jo je doživljal ob pribijanju na križ, prosil in molil in odpustil svojim sovražnikom. Mogoče vam zdajle roji po mislih: Ja, seveda, saj je bil Bog; jaz pa sem zgolj in le človek. Sveti Štefan, mučenec, je bil enako človeški, kot smo človeški mi; pa je kljub svoji človeškosti in nebožjosti, med kamenjanjem in umirajoč, prosil za svoje sovražnike. Potemtakem Jezus od nas ne zahteva nemogočega. Kajti vsakemu izmed nas je dal tudi potrebno moč in sposobnost, da lahko presežemo človeško gledanje in tudi presojanje »upravičenosti« naše ljubezni. A se vse premalo zavedamo te svoje moči – Kristusove moči, ki jo nosi v sebi vsak izmed nas in nam je bila dana po zakramentu svetega krsta. S to močjo, s to milostjo in molitvijo za svoje sovražnike, s katero jih izročamo v Božje roke in njegovemu usmiljenju, bomo sposobni sprejemati jih takšne kakršni so in jih kot takšne tudi ljubiti, jim odpustiti krivice in žalitve. Le tako bomo, kot še pravi Jezus v evangeliju  »otroci svojega Očeta, ki je v nebesih«  in ki  v svoji brezmejni ljubezni in dobroti »daje svojemu soncu da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.«

Naj moje razmišljanje zaključim z besedami iz evangelija: »Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate dobrega? Mar tega ne delajo tudi pogani?« Te besede nas spodbujajo, da v vsakdanjem življenju podvzamemo konkretne korake in tako čisto zares udejanimo Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjih – tudi do tistih, za katere menimo, da je niso vredni.

Približajoči se postni čas bo idealna priložnost za to. Čeravno bo prvi korak najverjetneje težak in bo od nas zahteval dobršen del vztrajnosti, potrpežljivosti in samoobvladovanja, sem trdno prepričana, da bo veselje in mir, ki bo ob odpravljenih preprekah in zamerah z bližnjimi, napolnil naša srca, prvi žarek – prvi znanilec vzhajajočega se sonca v velikonočnem jutru.

Veliko takih žarkov – znanilcev velikodušne ljubezni do bližnjega, vam želim!

Gabika Vurcer

Komentiraj

Ni komentarjev na tej strani.