Župnija Bakovci

Tudi v letošnjem jesenskem času smo se, tako kot sleherno leto do sedaj, župljani, seveda skupaj z našim domačim župnikom g. Francem Zorcem, ki je poleg duhovnega vodstva skrbel tudi za to, da je vse potekalo tako, kot mora, podali na enodnevno romarsko pot. Odločitev, kam se odpraviti in katere kraje obiskati, tokrat ni bila pretežka, saj smo se glede na to, da smo v spomladanskem delu leta že poromali v precej oddaljeni Torino, tokrat odločili za obisk cerkvá v naši bližini, natančneje na Goričkem in Porabju, s tem pa smo tudi starejšim župljanom, ki se zaradi dolgotrajne in naporne vožnje, spomladanskega romanja niso mogli udeležiti, dali možnost, da preživijo duhovno in versko bogat dan.

Kot se za romarje spodobi, smo svojo pot pričeli v domači župnijski cerkvi ter se po prejetem blagoslovu, med molitvijo rožnega venca, podali proti prvi župniji in cerkvi na naši poti – proti cerkvi svete Helene v Pertoči. V prvi vrsti seveda z namenom, da si ogledamo veličastno umetnino – mozaik Marka Rupnika, ki krasi prezbiterij te cerkve in je s svojimi 92-timi kvadratnimi metri, drugi največji tovrstni mozaik v Sloveniji. Čeprav se nam je cela ura, kolikor je je »po planu« imel na razpolago tamkajšnji župnik, g. Jože Vinkovič, za razlago pred nami stoječe umetnine zdela kar precej, se je pokazalo, da je bila skorajda prekratka za izredno zanimivo in prijetno razlago zgodbe z velikim verskim sporočilom, ki nam jo svetopisemski liki mozaika sporočajo. Ura je minila, kot bi trenil. Poleg samega mozaika je našo pozornost pritegnil še unikatni križev pot, izdelan iz žgane gline ter ob vhodu v cerkev edinstveni kropilniki, ki so sestavljeni iz treh različno visokih kamnov, tako da lahko v najnižjem, brez težav blagoslovljeno vodo dosežejo tudi majhni otroci.

Pred odhodom iz Pertoče je sledil še kratek in sproščen klepet s tamkajšnjim župnikom, nato pa smo pot nadaljevali do škofijskega romarskega kraja Grad, kjer nas je v cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti, pričakal župnik, g. Marko Magdič in nas po izrečeni prisrčni dobrodošlici, seveda seznanil tudi z zgodovino cerkve in župnije. Po sveti maši, ki jo je v tem romarskem svetišču daroval naš župnik g. Franc Zorec in katero smo romarji obogatili s pripravljenimi uvodi v njene posamezne dele ter v molitvi vse svoje domače in celotno župnijo izročili in priporočili v varstvo Božje Matere Marije, smo se na prijazno povabilo tamkajšnjega župnika odpravili na toplo v bližnje župnišče in po zaužitem okrepčilu, ki so ga skrivali naši romarski nahrbtniki, pot nadaljevali proti Martinju.

Dobrodošlico na Srebrnem bregu nam je najprej zapel zvon kapele posvečene Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, nato pa nam jo je izrekla še ga. Klavdija Dominko, ki nas je pričakala pred njo in nam opisala ne le zgodovino in nastanek omenjene kapele, ampak tudi teritorialno razpetost Martinja in njihovih vernikov med različne okoliške župnije ter seveda z njimi neločljivo povezano življenje župnika g. Ivana Camplina, ki je živel in deloval v bližini omenjene kapele. To hišo, ki je danes delno že obnovljena in služi različnim prireditvam oz. razstavam, smo si nato tudi ogledali, potem pa smo pot iz Srebrnega brega, po ozki in vijugasti cesti, ob sončnih žarkih, ki so kdaj pa kdaj že pokukali izza oblakov, nadaljevali proti Porabju.

V Gornjem Seniku, kjer je nekaj časa kaplanoval tudi g. Ivan Camplin, nas je pričakala vesela in nasmejana vodička Martina in nam v cerkvi, posvečeni Janezu Krstniku, po skupno zapeti pesmi, podrobno razložila vsebino posameznih fresk, ki krasijo strop cerkve ter seveda tudi prizadevanja nekdanjih in zdajšnjih duhovnikov za ohranjaje in negovanje slovenske materne besede, tako v bogoslužjih, kot v vsakdanjem življenju. Ker nam je prijetna vodička obljubila tudi nekaj porabščine, smo seveda z zanimanjem prisluhnili njeni molitvi Očenaša »po njihovo«, nato pa smo po individualnem ogledu posameznih zanimivosti cerkve, obiskali še bližnjo Küharjevo spominsko hišo. V hiši, kjer so danes rekonstruirani župnijski urad, spalnica, obedovalnica in razstavljeni različni cerkvenozgodovinski dokumenti ter predmeti, del hiše (kuhinja) pa še služi druženju porabskih Slovencev oz. izvedbi raznih delavnic, s katerimi ohranjajo slovensko ljudsko izročilo, je živel in deloval duhovnik Janoš Kühar.

Čeprav je v Monoštru, kamor smo prispeli v zgodnjem popoldnevu, bil predviden le zunanji ogled mogočne monoštrske cerkve, posvečene Marijinemu vznebovzetju, smo ob iznajdljivosti in domiselnosti naše vodičke Martine uspeli stopiti tudi pod njen krov. Tako smo lahko od znotraj z navdušenjem občudovali vso njeno mogočnost in bogastvo, freske na stenah in stropih ter ob izhodu, ob kipu Matere Marije, ki krasi preddverje cerkve, v tišini in ob prižiganju svečk, izročili sebe in svoje najdražje v njeno varstvo.

Sámo življenje Slovencev v posameznih vaseh Porabja, njihove posebnosti in značilnosti, skratka vse, o čemer nam je pridna vodička že med potjo do Monoštra pripovedovala in opisovala, smo si nato v slovenskem kulturnem centru Lipa ogledali še v kratkem, 20-minutnem filmu Porabje nekoč in danes.

Sledila je vožnja do Števanovec, kjer smo si v kratkem postanku ogledali muzej graničarjev in seveda, za večino nadvse zanimiv in nerazumljiv, ostanek »železne zavese«, nato pa smo v večernih urah prispeli do naše zadnje destinacije – do Markovec, do župnije v skrajnem severnem delu Prekmurja. Zanimivo je bilo prisluhniti besedam, med domačini zelo priljubljenega župnika g. Dejana Horvata, ki nam je kljub večerni uri in nenačrtovanem in skorajda istočasnem obisku še dveh drugih skupin ter seveda v, za delovnik obvezni, delovni obleki, z veseljem in energično spregovoril o zgodovinskem, pa tudi sedanjem življenju in sobivanju katoličanov in evangeličanov, Slovencev in Madžarov. Po večerni molitvi, ki smo jo romarji zmolili v cerkvi Marijinega obiskanja v Markovcih, se je ob hladu, ki je v večernih urah že legal na zemljo, še kako prilegel topel in okusen obrok, ki so ga z veseljem in ljubeznijo za nas vse pripravili v župnišču.

Čakal nas je le še povratek v domač kraj. Ob molitvi ter povzetku vsega lepega in doživetega, za kar je med vožnjo v domače Bakovce poskrbel naš vodja, župnik Franc Zorec, je tudi ta, kot vse ostalo v tem dnevu, minila skorajda prehitro.

Bogu hvala za ta čudovit, lep in versko bogat dan!

In Bog plati vsem, ki ste nas z veseljem in odprtih rok, preprosto in »po domače« sprejeli v vaših svetiščih in na stežaj odprli vrata tudi vaših župnišč, da smo se lahko odpočili, okrepčali in pogreli.

Slike romanja si lahko ogledate v galeriji.

Gabika Vurcer